Topli potok

Predloga:Avtor=Erna Starovasnik

V starih časih je v Studenicah nad Bočem živela revna vdova s sinom Jankom. Od ranega jutra do pozne noči je garala, da je preživela sebe in otroka.

Janko je rasel in iz dneva v dan gledal, kako se njegova mati muči le za borno hrano, ki ji jo odmerjajo bogati gospodarji. In zmeraj raje je imel svojo mater.

Pozimi, ko so njive počivale, je mati prala za gospodo, Janko pa je ostajal doma. Sedel je pri pečici in skozi okno gledal mater, ki je prala ob potoku. Vedel je, da je voda ledeno mrzla, in mati se mu je v srce zasmilila. Pomislil je, dakako dobro bi ji delo, če bi ob njej gorel ogenj. Ob njem bi si lahko pogrevala prezeble roke. Toda doma sta imela le malo drv in zmanjkalo jih bo še pred koncem zime.

Tedaj se je Janko spomnil, da bi šel pobiral odpadlo suhljad, ki leži pod drevjem na Boču, in odpravil se je na pot.

Ni se motil. Pod mogočnimi smrekami je ležalo na kupe suhega dračja in Janko ga je hitel nabirati, da bi čimprej zvezal butaro. Sneg se mu je udiral pod nogami, silil mu je skozi raztrgane čevlje, prsti na rokah in nogah so mu otrdeli od mraza.

Ko je butaro zvezal in si jo hotel zadeti na ramo, je zaslišal prijazen glas, ki ga je vprašal: »Kam pa neseš dračje, sinko?«

Janko se je ozrl, da bi videl, kdo ga tako prijazno ogovarja. Zagledal je prelepo ženo, ogrnjeno v bleščeč bel plašč.

Takoj se je deček spomnil, da je lepa žena prava vila z Boča, o kateri mu je pravila mati v zimskih večerih. Ni se je prestrašil in povedal ji je, kako mater zebe in da ji bo zakuril ogenj ob potoku, kjer pere.

»S tem dračjem se bo mati grela komaj en dan,« je rekla vila.

»To je res,« je pritrdil Janko, »zato bom vsak dan nabral suhljadi in vsak dan ji bom zakuril ogenj ob perilniku, da je ne bo zeblo.«

»Zato bo pa tebe zeblo vsak dan, ko boš nabiral dračje in ga nosil v dolino,« je menila vila.

»Malo že,« se je nasmehnil deček in si zadel butaro na ramo.

Tedaj se je vila sklonila k Janku in mu rekla:

»Le pusti butaro, jaz bom pomagala tvoji materi.«

Vila je izginila in Janko se je začudeno oziral, a nikjer več je ni bilo. Pustil je butaro v snegu in tekel k potoku, da bi povedal materi, kaj je doživel. Še preden je ves zasopel odprl usta, mu je dejala mati:

»Tako čudno se mi zdi, sinko. Voda v potoku je postala topla in zares prijetno je prati v njej – kot sredi poletja.«

Tedaj ji je Janko povedal, kako je srečal vilo in kaj mu je rekla. Mati se je sklonila k dečku in ga srečna objela:

»Sinko moj, vilina dobrota in tvoja ljubezen sta ogrela potok.«

Minila so leta, desetletja in stoletja. Janko in njegova mati že zdavnaj ne živita več, a skozi Studenice še zmeraj šumi bistri potok in v njem teče pozimi tako topla voda, da lahko bosi stopite vanjo. Če ne verjamete, se lahko sami prepričate. Nekateri ljudje pravijo, da je voda zato topla, ker izvira iz osrčja Boča, kjer je zmeraj toplo. A morda imajo le prav tisti, ki verjamejo, da je Topli potok resnično vilin dar.