Opravljiva soseda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Užaljeni velikan Lonček, kuhaj
Opravljiva soseda
Bolgarska pravljica
Jež, krt in botra lisica
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


OPRAVLJIVA SOSEDA

Nekje daleč je nekoč živela žena, ki je rada tekala od sosede do sosede. Vsaki je pripovedovala, kaj je naredila in rekla ta soseda in kaj spet druga. Nekaj je bilo res, malo pa si je izmislila, da so jo ljudje raje poslušali in se na vsa usta čudili, ali je to mogoče.

»O, mogoče, mogoče,« je rekla opravljivka, »tainta mi je povedal in tainta ne laže.«

Včasih je rekla: »Nikomur ne povejte, to je velika skrivnost.«

Nekemu sosedu pa je prekipelo. Šel je k sodniku in povedal, kaj je opravljivka pripovedovala o njem. Prosil je sodnika, naj jo kaznuje, saj je oblatila njegovo dobro ime, ko ga je opravljala po vasi.

Sodnik je bil že star in moder mož. Poklical je opravljivo ženo pred svoj sodni stol in ji povedal, česa je obtožena.

»Ojoj,« je rekla opravljivka. »To pa res ni nič hudega. Povedala sem o njem le to, kar mi je njegova soseda rekla, in še prosila sem jo, naj ne pripoveduje naprej po vasi.«

»To nič ne pomaga,« je rekel sodnik, »pripovedovala je naprej; če si ti povedala njej, čemu ne bi ona povedala nekomu tretjemu?«

»Saj se kesam, res se kesam,« je hitela opravljivka. »Vse svoje besede jemljem nazaj.«

»Ne bo šlo kar tako brez težav,« je nadaljeval sodnik. »Naj ti je kdo drug povedal ali pa si si sama izmislila, tožniku si ukradla in še oblatila njegovo čast.«

»Ojoj, ojoj,« je hitela žena, »žal mi je, strašansko žal.«

»Lahko bi te ukazal zapreti, vendar te ne bom, ker si prvič pred mojim sodnim stolom. Morala boš pa izpolniti dve nalogi, ki ti ju bom naložil.«

»Bom, bom,« je hitela prestrašena žena.

Nato je sodnik izročil ženi platneno vrečo, napolnjeno z gosjim perjem, in ji ukazal:

»Vzemi vrečo, pojdi z njo na travnik za mestom in stresi perje v veter! Jutri zjutraj mi prinesi prazno vrečo, in tako boš izpolnila prvo nalogo.«

»Ojoj, kako rada, gospod sodnik, če nič hujšega ne bo, to bom koj naredila.«

Zgrabila je vrečo, ki je bila čisto lahka, ker je gosje perjiče lahko, in odšla na travnik za mestom. Spotoma je vsakomur, ki ga je srečala, povedala, kakšno nalogo ji je naložil sodnik. »Saj je perje lahko, a gorje, če bi mi naložil kamenje.«

Prišla je na zeleni travnik, odvezala vrečo, zapihal je veter in odpihal perje na vse strani.

Opravljivka se je na ves glas smejala, zvila vrečo in drugo jutro jo je nesla nazaj na sodišče.

»Tu imate prazno vrečo, gospod sodnik. Prvo nalogo je opravil veter namesto mene.«

Sodnik je vzel vrečo in pogledal, če je v njej ostalo še kaj puha in perja. Bila je prazna. Vrnil jo je ženi in rekel: »Res je, prvo nalogo si izpolnila. Zdaj pa vzemi prazno vrečo in vrni se na travnik. Zberi v vrečo vse perje, ki ga je včeraj razpihal veter, in prinesi mi spet polno vrečo nazaj. To je tvoja druga naloga!«

»Ojoj,« je zajokala opravljivka. »Kako naj le izpolnim tako nalogo? Saj se je perje razletelo na vse konce in kraje. Nihče več ga ne bi mogel poloviti nazaj v vrečo. Take strašne naloge mi ne smete naložiti!«

»Vidiš,« je ostro rekel sodnik. »Vse tvoje opravljive besede o sosedih so podobne perju. Ko jih izrečeš, je tako, kot bi perje trosila v veter. Lahko rečeš: ˝Besede vzamem nazaj˝, a tega ne moreš nikoli več storiti. Preden pripoveduješ sosedom o sosedih, se zmeraj vprašaj: ali je prav to, kar delam, ali ne bom s tem govorjenjem komu škodila? Ali ne bom komu povzročila težkih ur in dni?«

Žena je zakokala. Spoznala je, da ima modri sodnik prav. Vedela je, da druge naloge nihče ne bi mogel izpolniti. Vrnila se je domov in nikoli več ni pripovedovala polresnic ali izmišljotin o svojih sosedih.

Bolgarska pravljica