Užaljeni sv. Jošt
| ← Mežiška dolina je bila nekdaj jezero | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Užaljeni sv. Jošt Vinko Möderndorfer (1894) |
Cerkvici na Brinovo gori in na Srotnekerjevem → |
| |||||||||||||
Na Drovodelovi njivi v Javorju pri Črni so našli neko jutro podobo sv. Jošta, kar je pomenilo, da mi morajo sezidati cerkev. Drvodel pa je bil strašno hud. Jezil se je, češ, sv. Jošt se je moral usesti prav na njegovo njivo in povrh še v ravnini, obdeluje pa naj slabo zemljo v bregu. Sklenil je: »Nak, ne pustim, pa je. Škoda je trave! Romarji bi mi pohodili še ostalo polje v okolici, sadje pa pokradli. Ali bo potem sv. Jošt redil mojo družino? Nak, na mojemu gruntu ne bo stala cerkev!«
Sv. Jošt je vse to slišal in je Drvodeli strašno zameril. Na milosti pa je pridobil kmeta Pokeržnik, ki je rekel, da bi že dal tudi njivo, če treba. Drugo jutro je že stala podoba sredi najlepše Pokeržnikove njive. Pokeržnik pa je bil ponosen, da si je svetnik izbral njogovo zemljo za svoje bivališče. Cerkev so sezidali na prostoru, kjer so drugič našli podobo, katero so potem postavili na veliki oltar.
Glavni oltar je bil obrnjen proti Drvodelovi hiši. Sv. Jošt pa nikakor ni mogel pozabiti žalitve neolikanega Drvodela in tudi ni hotel gledati proti njegovi hiši. Vsako jutro so našli podobo sv. Jošta na stranskem oltarju, ki je kazal Drvodelu hrbet.
Te dni zaporedoma so jo postavili na glavni oltar nazaj, ponoči pa se je vedno zopet preselila na stranski oltar in tako prisilila farane, da so jo pustili na mestu, ki si ga je sama izbrala. Za ta čudež so zvedeli daleč okoli in cerkvica sv. Jošta je postala dobro obiskana božja pot. Danes pa brezverni svet noče več verjeti v ta čudež in zato je cerkev sv. Jošta samo še javorska podružnica.