Cerkvici na Brinovo gori in na Srotnekerjevem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Užaljeni sv. Jošt Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Cerkvici na Brinovo gori in na Srotnekerjevem
Vinko Möderndorfer (1894)
Cerkvica sv. Marije Device
Izdano: COBISS 2830133
Viri: COBISS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ljubasu in Bromanu se je sanjalo v isti noči, da morata sezidati cerkvico na čast sv. Kozmi in Damijanu, v nedeljo sta se srečala pri maši na Fari in si povedala svoje sanje. Ker sta dognala, sa sta imela v isti noči enake sanje, sta se domenila, da bosta ipolnila zapoved, ki sta jo dobila v sanjah. Cerkvica naj bi stala na sončnem kraju Meže, na Brinjevi gori. Ljubas, ki je dalje od Brinjeve gore doma, je dal delavce za stavno, Broman pa je dal les. Navozila sta na goro veliko kamenja, apna in lesa za stavbo. Najprej sta postavila stolp. Komaj je bil postavljen, so že prišli romarji iz takšnih krajev, da jih ni nihče poznal. Bili so zagorelih obrazov in niso nikomur mogli povedati, odkod vedo, da je na Brinjevi gori cerkev sv. Kozme in Damijana. Ljubas in Broman zaradi tega nista mogla dokončati cerkve in sta postavila poleg stolpa samo majhno leseno cerkvico. Pozabila sta celo na nabiralnik za milodare. Romarji so vtikali krajcarje v špranje. Pozneje so dobili v cerkev tudi nabiralnik in ga imajo še sedaj, samo cerkev niso dozidali in stoji še dandanes poleg čudnega zidanega stolpa – samo lesena kolibica.

Še preden je imela sv. Uršula na svoji gori cerkvico, je stala v skalovju Plešivca cerkev sv. Mohorja. Ljudje so hodili kljub naporni poti k Sv. Mohorju na božjo pot. Posebno veliko romarjev je prišlo iz Kotelj, saj je vodila do cerkve pot samo skozi Kotlje.

Nekega poletja sta romali dve stari ženici k Sv. Mohorju. Sonce je silno pripekalo in ženicama je bila hoja zelo naporna. Pot jima je kar curkljal s čela. Dospeli sta komaj do Šrotnekarja, kjer je stala velika hiša, Šrotnekarjeva »Frajta.« Frajt je pobiral od vseh kmetov desetino. Ženici sta sedli v senco, da bi se nekoliko odpočili. Tožila sta druga drugi, kako hudo je na svetu: »Če ne moreš plačati desetine, te frajt, ki je tudi sodnik, zapre v leho, ali pa zaigra ta oblastnik tvojo desetino drugemu frajtu in potem jo moraš plačevati v Šoštanj ali pa celo v Celju.« Druga ženska pa je tarnala: »Če bi vsaj Sv. Mohor bil tukaj in ne tako visoko v skalovju!« Ženici sta od utrujenosti zadremali.

Ko sta se zbudili, sta bili sredi cerkve, okoli njiju pa vse polno romarjev iz neznanih, daljnih krajev. Ko sta prišli iz cerkve, sta zagledali od kraja, kjer je prej stala cerkev, veliko drčo, na zgornjem delu drče pa same skale. Te skale se imenujejo od tedaj »Šmohorjeve peči,« na drči pa ni zrasla še nobena travica.

Cerkev pri Šrotnekarju se imenuje Sv. Mohor.