Cerkvica sv. Marije Device

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cerkvici na Brinovo gori in na Srotnekerjevem Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Cerkvica sv. Marije Device
Vinko Möderndorfer (1894)
Ofartna Polajnarca
Izdano: COBISS 2830133
Viri: COBISS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Neki grof je imel slugo, katerega je imel zelo rad. Sluga je imel zaradi grofovega zaupanja prve pravice za grofom, ki je bil vdovec in je imel edino hčerko. Na grad ni bilo obiskov in zavoljo tega sta velikokrat kramljala sluga in grofova hči.

Grof je bil zelo presenečen, ko je videl, da se je hči pregrešila. Pričel je pred svojim gradom zidati cerkvico sv. Marije Device, od hčerke pa je hotel s trpinčenjem izvedeti ime nesrečnika, ki je kriv sramote. Hčerka je bila trdovratna in ni hotela izdati imena, ker je vedela, da bi njenega ljubega zadela ista kazen, če ne še hujša kakor njo.

Ko je bila cerkvica dozidana, ja zaprl grof hčer v cerkev, ključ pa dal slugi s poveljem, naj ga vrže v ribnik, češ, hči se bo rešila, kadar se najde ta ključ. Sluga je stisnil ključ pod mizo in ga v naglici prerisal, grofu je pa rekel, da njegovega povelja sam ne more izvršiti, naj gre torej sam ž njim do ribnika, da se prepriča. Grof je prošnji ustregel, ker mu je vdanost in previdnost sluge zelo ugajala.

Sluga je opolnoči nosil hčerki hrano v cerkvico. Ob sedemdesetletnici usodnega dne je grof povabil veliko družbo na ribolov v grajskem ribniku. Sluga, ki je za to vedel, je založil hčerko za teden dni s hrano, ključ pa položil v slano vodo, da je zarjavel. Sluga je čistil ribe, ki so jih gospodje ujeli. Grof je imel srečo in je ujel največjo ribo, ki jo je takoj dal slugi, da jo prereže in nese v grad, da se pripravi na obed. Sluga je potlačil ribi ključ v žrelo in ji zasadil nož v trebuh, nato pa podal ribo grofu in rekel, da je tako trda, da je ni mogoče razparati. Grof je po daljšem trudu izvlekel ključ, katerega je takoj spoznal in velel slugi: »Pojdi v cerkvico in spravi od tam kosti moje hčerke.« sluga je prosil grofa tako dolgo, da se je vdal, da sta skupno odprla cerkev. Grof se ni mogel načuditi, ko je zagledal svoj hčerko zdravo in čilo, poleg nje pa sedem let starega dečka. Izpraševali so dečka, kdo ga je hranil. Pa je povedal, da je živel od materinega mleka.

Od samega veselja in zaradi očitnega čudeža je dal grof hčerki na izbiro, kakor hoče živeti. Izvolila si je slugo za moža. Grof je bil s tem zadovoljen in je pustil slugi vse svoje imetje.