Mežiška dolina je bila nekdaj jezero

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kuga Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Mežiška dolina je bila nekdaj jezero
Vinko Möderndorfer (1894)
Užaljeni sv. Jošt
Izdano: COBISS 2830133
Viri: COBISS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mežiška dolina od Kramarce pri Črni pa do Votle peči pri Guštanju je bila nekoč globoko jezero. Med Mežico in Črno, kjer je sedaj topilnica svinca, je bilo jezero predeljeno v zgornje in spodnje jezero. Ljudje so prebivali v tistem času samo na južnem in severnem obrežju. Vsa pokrajina do Gosposvetskega polja je bila pokrita s črnim, temnim gozdom.

V prevaljski kotlini je stal ob robu jezera na Temeljnovem vrhu vrat. Graščakova hči je rada videla sina pliberškega graščaka. Gospod na Temeljnovem vrhu je bil precej odvisen od svojega soseda v Pliberku, ker ni imel svojega pokopališča. Mrliče je spravljal v kamnito rakev in jih prevažal preko jezera v Pliberk. Del te rakve je pozneje odnesla voda s Temeljnovega vrha k Bračurnikovem mostu med Prevaljami in Guštanjem. Ta del rakve je dandanes klopca pod Bračurnikovo gostilno.

Sin pliberškega graščaka je pogostoma obiskoval graščakovo hčer na Temeljnovem vrhu, a tudi ona je šla večkrat skrivaj v Pliberk. Nekoč je pri takšnem tajnem obisku utonila v jezeru. Grof se je zaobljubil, da bo sezidal cerkvico, če bo našel truplo svoje utopljene hčerke.

Jezero je izpodjedlo skalo pri Guštanju in izteklo. Grof je našel truplo svoje hčerke Marije v kraju, kjer stoji danes cerkev na Fari. Izpolnil je obljubo. Cerkev se imenuje zaradi tega Marija Devica na Jezeru.

Nekoliko pred tem dogodkom so zidali delavci na Najevnikovem vrhu pri Črni cerkev v čast sv. Lovrencu. Ko so obrezovali trame, je prifrčal velik vran, zgradil s kljunom in kremplji eno izmed brun in ga odnesel na jezero. Nekaj dni nato je jezero predrlo skalnati jez pri Votlici v Žerjavu in jezero je izteklo po dolini. Delavcem ni več kazalo s težavo zidati cerkev na Najvenikovem vrhu, ker se je dolina posupila. Iskali so bruno in ga našli pri Mali Črni. To bruno pa ni bilo tisto, katero je vran odnesel z Najvenikovega vrha. Ker pri Mali Črni ni bil pravi prostor, se delavcem ni posrečilo sezidati cerkev. Kadar so jo dozidali do strehe, jo je odnesla voda. Opustili so torej zidanje in so postavili samo križ, ki stoji še danes.

Niže od Male Črne so končno vendarle našli pravo bruno in sezidali cerkev, ki stoji še dandanes. Cerkev so posvetili sv. Ožbaltu, ker ima ta svetnik vrana v roki in ker je gotovo sv. Ožbalt ukazal vranu odnesti bruno. Okoli cerkve so zidali hiše, nastala je vas, okoli vasi pa se je še vedno razprostiral črni gozd in zaradi tega se imenuje vas Črna.