Kuga

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ajdi Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Kuga
Vinko Möderndorfer (1894)
Mežiška dolina je bila nekdaj jezero
Izdano: COBISS 2830133
Viri: COBISS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pred več sto leti je razsajala v Mežici kuga. Da bi se ta strašna bolezen ne razširila še po drugih krajih, je stal pri Rehtu vojaška straža, ki je morala paziti, da ni še kdo iz vasi ali pa došel kak tujec iz Pliberka v vas. Pri Kajžarjevem križu, na desnem bregu Meže, so skopali globoko jamo in zagrozili, da bodo vsakogar, ki bo prišel do te jame in hotel v vas, živega pokopali.

Knjižar je imel prelepo hčerko. Ta lepotica je prišla prav do te jame in hotela v Mežico po opravkih. Vojaki so jo zgrabili in vrgli v jamo. Kljub milim prošnjam in pretresljivemu joku so jo kruti vojaki živo pokopali. Od tistega časa je kuga ponehala. Vojaki in ljudje so bili prepričani, da se je kuga spremenila v lepo Kajžerjevo hčer in da je samo zaradi tega ponehala moriti ljudi, ker so jo pokopali.

Ko je razsajala kuga, je ljudstvu v Mežici huda predla. Nobeden, ki je bil pri hiši, ni smel iz hiše, tisti pa, ki so bili zunaj, so morali ostati tudi ponoči pod milim nebom. Mimo Stoparjeve hiše je prišel Stoparjev brat. Stopar je zaklical bratu skozi okno: »Čuj, brat! Tamle je zakopan moj denar, vzemi ga ti; meni tako ne bo več koristil, ker bom gotovo umrl.« Brat pa je odgovoril: »Kaj me brigaš ti in tvoj denar« - in je šel mimo.

Zaradi kuge so izumrli v Mežici vsi ljudje, samo pri Pustniku je še ostal en sam človek pri življenju. Ta se je branil kuge tako, da se je hranil samo z medom in se vsak dan sončil; polegaval je ob vznožju klanca na trebuhu.

Kuga se je razširila samo do Votlice, kjer stoji danes Florjančeva hiša. Csta iz Mežice v Črno je vodila skozi predor, na katerega so postavili križ, nekaj časa preden je začela razsajati kuga. Križ je zabranil kugi pot v Črno, druge poti iz Mežoce v Črno ni.

Ljudje niso poznali nobenega zdravila proti kugi. Prileteli pa so od nekod ptiči, Mežičanom popolnoma neznani, ki so klicali: »Piberc jej, piberc jej!« Ljudje so res rabili piberc za zdravilo in okrevali.

Tudi v Rožu je včasih strašna kolera morila ljudi, da so padali kakor muhe. Pri vsaki hiši so imeli mrliče, nekatere hiše pa so popolnoma izumrle. Tudi pri koči Markele so že pokopali gospodarja, gospodinjo, njune otroke in je le stari ded sedel žalosten na klopci pred hišo. Ko je razmišljal o usodi svojih otrok, je priletela ptica, ki je vztrajno vpila: »Bedrunc, bedrunc, bedrunc!« Mož ni vedel, kaj naj bi ta klic pomenil. Ptica je odletela in se kmalu zopet vrnila ter spustila iz kljuna zel, ki je podobna čemeni. Starček je to zel pobral in jih poiskal še več. Iz korenin tega zelišča je naredil zavrelic in jo pil. Črna smrt se ga ni prijela in tudi drugih ljudi ne, ki so pili tak čaj ali pa si s to vodo izmivali usta. To zel so potem imenovali bedrunc! Od tega časa kolera ne mori več tako hudo ljudi, ki poznajo to zdravilo.

Pozneje je Črna smrt zopet morila Dravce, Gorjance in Poljance, le v Rute ni prišla. Vaščani Rut so postavili ob cesti pred Sopotnico, ko se pride na Velilo Raven, muto. Dva človeka sta stražila noč in dan. Še v današnjih dneh je videti na tem kraju v skalo zarezano belkasto kolo s petimi rebri.