Turjaška Rozamunda (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dohtar. Turjaška Rozamunda.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Judovsko deklè.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Hrast stoji v Turjaškem dvoru,
vrh vzdiguje svoj v oblake.
V sencu pri kamniti mizi
zbor sedi gospôde žlahtne,
ker Turjačan spet gostuje
Rozamundine snubače.

Rozamunda, roža deklic,
čast dežele je domače:
nje pogledi, svitle strele
z neba jasnega poslane,
deleč krog junakov srcem
vžigajo skeleče rane.

Dókaj jo baronov snubi:
troje iz dežele laške,
troje iz dežele nemške,
troje ’z štajerske in kranjske,
ino zraven Ostrovrhar,
ki so boji mu igrače.

Lep junak srcé bil vnel je
gospodične z’lo košate,
ki ukaže mu, da prosi
od očeta jo in žlahte.

Njemu oče nje napravi
imenitno gostovanje;
Rozamundo mu obljubi,
reče mu pripeljat’ svate
v treh nedeljah, da nevesto
’z hiše spremijo domače.

Tje h gospôdi se približa
pevec razglašêne slave;
prošen strune vbere, poje
dela vitezov junaška
in deklet oči nebeške,
srca od njih ognja vžgana.

Ko premolkne, ga popraša
teta Rozamunde zale,
da bi jo čez vse pohvalil,
reče mu besede take:

»Ti povej nam, ki obhodiš
bližnje ino daljnje kraje,
kje bi neki dèkle rastlo
lepše od neveste naše?«

„»Bog jo živi gospodično,
Bog ji hčere daj enake,
tak cvetoče, tak sloveče,
Bog ji sine daj junake!
Pod cesarjem zdaj najlepši
cvet turjaška roža raste.
Sestra bašetova v Bosni,
solnce vse lepote zdanje
po vsem svetu razglašêna,
ako slave glas ne laže,
sama bi vtegnila biti
lepša od neveste vaše.«“

Ni nevesti všeč, kar reče,
mal’ odgovor ji dopade.
Lica spremeni rudeča,
nejevolja jo prevzame.
Ostrovrharja pogleda,
reče mu iz jeze nagle:

»Slišim, da so Bosnijaki
v sužnost gnali kristijane.
Res, junakom je sramota,
da jih še obklada jarem!
Meč opaši, Ostrovrhar,
hlapce zberi in prijatle,
bašetovo izpeljite
sestro, ako kaj veljate!
Radi bodo dali Turki
zanjo naše vam rojake.
Brez otrok moj zakon bodi,
brez veselja leta stara,
ako šla bom pred k poroki,
ako pred moža objamem,
ko pripelješ Bosnijanko
v grad turjaški, da verjamem,
de je take res svitlobe
turško solnce, kakor slave!« —

Ženin, z njo obljubljen, svoje
zbere Ostrovrhar hlapce,
po prijatle bližnje pošlje
in si oster meč opaše;
ročno jezdi nad Turčine,
spolnit voljo svoje drage.
Ne globoka reka Kolpa,
ne vdrže ga turške straže.
Meč krvavi v močni desni
pred seboj drvi Bosnjake,
bašetovi grad razdene,
reši ’z sužnosti rojake,
z njimi bašetovo lepo
sestro vitez s sabo vzame,
rasti in podobe rajske.
Vseh lepot bilà je solnce,
ki so tisti čas sijale.

Bolj ko lepa Rozamunda
lepša Lejla mu dopade;
v grad turjaški je ne pelje,
na svoj grad domu jo vzame.
Cvet junakov, Ostrovrhar,
ji srce nedolžno gane.
Vero zapusti Mahóma,
turške šege in navade.
Ko bilà se naučila
vseh resnic je vere prave,
jo je krstil, potlej njiju
je poročil grajski pater.

Rozamunda grede v klošter,
čast ljubljanskih nun postane.