Judovsko dekle (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Turjaška Rozamunda. Judovsko deklè.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Zdravilo ljubezni.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stoji Moravski trg Lescè.
Več lepih deklic v njem cvetè,
med njimi judovsko deklè.

Kristjane v cerkev hodijo,
po trgu se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo.

Rodu Abrahamov’ga hči
pa dan na dan doma sedi,
le malokdej gre med ljudi.

Prišel je spet sabotni dan,
ki ne spoštuje ga kristjan,
od vernih Judov praznovan.

Ker tempelj njih deleč stoji,
zapoldan spet doma sedi,
popoldan táko govori:

»Od seje meni slabo je.
Pustite, ljubi oče, me,
da v divnjak grem sprehajat se!

Tam lepe rožice cvetó,
vesele ptičice pojó,
se plašne srnice pasó.«

Ko v grajski divnjak je prišlà
judovska lepa deklica,
mladenča najde krščen’ga.

Za bele jo roké prijel,
na srce stisnil, jo objel,
je govoriti tak začel:

»De ljubit’ moram vse ljudi,
tak vera moja me uči ...
Al ljubiš me, judóvska hči?«

Odtegne bele mu roké,
v oči ji stopijo solzé,
odreče mu besede té:

»Ak ravno mene ljubit’ smeš,
jaz dobro vem, ti dobro veš,
de v zakon vzeti me ne smeš.«

In šla je žalostna domu,
tožila milemu Bogu,
da ni nje vere, nje rodu.

Al večkrat je nazaj prišla;
nje vera trden jez je bilá;
ljubezni nje ni vstavila.