Zdravilo ljubezni (Prešernove poezije)

← Judovsko deklè.

Zdravilo ljubezni. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin.

Povodnji mož. →

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Je ljubemu ljub’ca, lepôte cvet,
umrla stara le osemnajst let.

Mladenič obljubi ostati ji zvest,
se noč in dan jokal je mes’cev šest.

Se milo je jokal, je milo zdih’val,
grob njeni je vsak dan obiskoval.

Ga mati tolaži, tako govori:
»Jaz imam tri brate, tí ujce tri.

Brat prvi kupèc je; on kupe zlatá,
na mero ta ujec tvoj íma srebrá.

Od mesta do mesta se vozi vesel.
Po svetu on rad s seboj te bo vzel.

Podaj se k njemu, pregledej svet!
Po svetu boš dókaj videl deklet.

Bolj umne, bogate, bolj lepé
boš videl, pozabil podobo nje.

Al ak ne znebiš se srčnih ran,
nazaj spet pridi čez let’ in dan!

Mi v kloštru prebiva drugi bràt,
tvoj drugi je ujec učen opàt.

Opàt in menihi, modri možjé,
gotovo ti bodo ozdrav’li srcé.

Samota, post, učenost, brevir,
nazaj ti spet dali bodo mir.

Al ak ne znebiš se srčnih ran,
nazaj spet pridi čez let’ in dan!

Moj tretji brat vojsken je poglavar.
Spet pridi nazaj, ne obupaj nikar!

Do srca veliko íma oblast
vojščakov ljubica, presvitla čast.

Pred, ko da preteče let’ in dan,
na vojski se znebil boš srčnih ran.«

Se dolg’ ugovarjal, branil je —
ni vbranil se prošnjam matere.

Prijazno kupèc mu rôko poda,
ne zdi se mu škoda zlatá, ne srebrá.

Od mesta do mesta s seboj ga je vzel,
ga prosil in silil, da bil bi vesel.

Okoli mu deleč pokazal je svet,
povsod je dosti videl deklet.

Bogate je videl, umne, lepé;
pozabil ni vendar ljub’ce bledé.

In kadar preteče let’ in dan,
spet k materi pride bolj bolan.

Ko pred, vsak dan obiskuje grob nje,
tam milo zdihuje in toči solzé.

Poda se v klošter, kjer materni brat
je, ujec njegov, učen opàt.

Opàt in menihi, modri možjé,
nobeden srcá ozdravit’ ne ve.

Se posti, uči se in moli brevir,
nazaj se ne vrne v srcé mu mir.

In kadar preteče let’ in dan,
spet k materi pride bolj bolan.

Vsak dan obiskuje, ko pred, grob nje
in milo zdihuje in toči solzé.

»Se k tretjemu ujcu podaj, moj sin,
da srčnih znebiš se bolečin!«

Na vojsko je šel, se srčno boj’val,
časti ni, mirú je tamkaj iskal.

In pred ko preteče let’ in dan,
do matere pride list poslan.

List črno je zapečaten je bil ...
»O mati, tvoj sin je mir dobil!« —