Turjaška Rozamunda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Dohtar Turjaška Rozamunda
(Poezije)
France Prešeren
Judovsko dekle
Pesem je romanca. V resnici pred Gradom Turjak stoji lipa, besedo hrast je pesnik uporabil zaradi stopice.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Hrast stoji v turjaškem dvóri,
vrh vzdiguje svoj v oblake,
v senci pri kamnitni mizi
zbor sedi gospode žlahtne,
ker Turjačan spet gostuje
Rozamundine snubače.

Rozamunda roža deklic,
čast dežele je domače;
nje pogledi, svítle strele
z néba jasnega poslane,
deleč krog junakov srcam
vžigajo skeleče rane.

Dókaj jo baronov snubi:
troje iz dežele laške,
troje iz dežele nemške,
troje 'z štajerske in kranjske,
ino zraven Ojstrovrhar,
ki so boji mu igrače.
Lep junak srce bil vnel je
gospodične zlo košate;
ki ukaže mu, de prosi
od očeta jo in žlahte.
Njemu oča nje napravi
imenitno gostovanje,
Rozamundo mu obljubi,
reče mu pripeljat svate
v treh nedeljah, de nevesto
'z hiše spremijo domače.

Tje h gospôdi se približa
pevec razglašene slave;
próšen strune ubere, poje
dela vitezov junaške,
in deklet oči nebeške,
sŕca od njih ognja vžgane.

Ko premolkne, ga popraša
teta Rozamunde zale,
de bi jo čez vse pohvalil,
reče mu besede take:

»Tí povej nam, ki obhodiš
bližnje ino daljne kraje,
kje bi neki dekle raslo
lepši od neveste naše?«

»Bog jo žívi gospodično,
Bog ji hčere daj enake,
tak cveteče, tak sloveče!
Bog ji sine daj junake!
Pod cesarjam zdéj narlepši
cvet turjaška roža rase;
sestra bášetova v Bosni,
sonce vse lepote zdanje
po vsem svéti razglašena,
ako slave glas ne laže,
sama bi utegníla biti
lepši od neveste vaše.«

Ni nevesti všeč, kar reče,
mal' odgovor ji dopade,
lica spremeni rudeče,
nejevolja jo prevzame,
Ojstrovrharja pogleda,
reče mu iz jeze nagle:

»Slišim, de so Bosnijaki
v sužnost gnali kristijane,
res junakam je sramota,
de jih še obklada jarem.
Meč opaši, Ojstrovrhar!
hlapce zberi in tovarše,
bášetovo izpeljite
sestro, ako kaj veljate.

Radi dali bodo Turki
zanjo naše vam rojake.
Brez otrok moj zakon bodi,
brez veselja leta stare!
ako šla bom préd k poroki,
ako préd moža objamem,
ko pripelješ Bosnijanko
v grad turjaški, de verjamem,
de je take res svetlobe
turško sonce, kakor slave!« -

Ženin z njo obljubljen svoje
zbere Ojstrovrhar hlapce,
po prijatlje bližnje pošlje,
in si ójster meč opaše,
ročno jezdi nad Turčine,
spolnit voljo svoje drage.
Ne globoka reka, Kolpa,
ne vdržé ga turške straže,
meč krvavi v močni desni,
pred seboj drvi Bosnjake,
bášetovi grad razdene,
reši 'z sužnosti rojake,
z njimi bášetovo lépo
sestro vitez s sabo vzame,
črnooko, svetlolično,
rásti in podobe rajske;
vseh lepot bila je sonce,
ki so tisti čas sijale.

Bolj ko lepa Rozamunda,
lepši Lejla mu dopade,
v grad turjaški je ne pelje,
na svoj grad domú jo vzame.
Cvet junakov, Ojstrovrhar,
ji srce nedolžno gane.
Vero zapusti Mahóma,
turške šege in navade;
ko bila se naučila
vseh resnic je vere prave,
jo je krstil, potlej njiju
je poročil grajski pater.

Rozamunda gréde v klošter,
čast ljubljanskih nun postane.