Dohtar

Dóhtar.
(Poezije) 1847
France Prešeren

Tale prepis se od natisa v Poezijah 1847 razlikuje po malih začetnicah verzov in nepopolnem upoštevanju akcentov, od redakcije v ZD pa se razlikuje po besedah umerla, sim, ženitvansko, šestnajstim, serce, za-te, vejici na koncu 7. verza in vejico za koder hodiš v predzadnjem verzu. Glej tudi varianto Romanca od dohtarja (Krajnska čbelica 4, 1833), za vse variante pa Dohtar.

Viri:	Poezije 1847 dLib, str. 43, 44.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

»Dóhtar, ti jezíčni dóhtar!
Káj postópaš tí za máno?
Ne prepíram se z nobenim,
de bi peljal mojo pravdo;
ní umerla teta moja,
teta moja, dekle staro,
de bi, dohtar! mi opravljal,
po nji dédino bogato;
sem premlada, de bi písmo
ženitvansko se pisalo,
dóhtar, tí jezíčni dóhtar!
Kaj postópaš tí za mano?« —

»Ne zameri, ne zameri,
cvet lepote, dekle drago!
Naj tekó ti mirni dnevi,
Bóg ti žívi teto staro.
Je v šestnajstem, mislim, léti
se možiti še prekmalo;
de te ljúbit' ni prezgódej,
tvoji mi pogledi právjo.
V pravdah ne želi peró ti,
al srce, le zá-te vžgano,
ti želi v ljubezni slúžit';
brez pokója to za tabo
vódi mi pogléde, misli
in nogé z močjó neznano,
kóder hódiš cvet lepote,
žlahtna róža, dekle drago!« —