Točo so delali

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Svinjski rilci Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Točo so delali
Vinko Möderndorfer (1894)
Kače so jo pikale
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V Mežiški dolini imama pogostoma dež. ali kakor pravijo: sv. Elija pljuva. Zgodi pa se tudi, da oblak samo kokodaka, da smo grmi, a ne dežuje. Pozimi sv. Elija nikoli ne pljuva in zato je le redkokdaj dež, pogosto pa strižejo v nebesih ovce in kosmine padajo na zemljo in tedaj imamo droben sneg. Če si pa v nebesih zmislijo in lupijo debelo čebulo, zapade pod Peco in Uršljo tudi debel sneg. Ker je v nebesih mnogo ljudi, morajo imeti ograjo, kamor obešajo obleko, in to so oblaki. V Mežiški dolini sneži in dežuje samo tedaj, kadar se v nebesih stepejo in po nerodnosti pretrgajo ograjo.

Kakor povsod drugod, tako dela tudi v Mežiški dolini vsem največ skrbi toča. Če pada babja jeza, se še zmenijo ne mnogo, toda de stopi kdo na prag in reče: »Coprnica«, tedaj si zažgejo coprnice lase in z neba začne padati debela toča. V nebesih si vselej, kadar lije močan dež in gre toča, prižgejo sveče, na zemlji se pa vidijo bliski, ki pa nimajo moči in so brez strehe, na zemljo se sliši samo angelska godba, grmenje.

Pri Pričniku v Mežici je živela svoje dni stara žena. Nekoč je šla na travnik po travo za svinje. Zmračilo se je že bilo in črni oblaki so segali skoraj do zemlje. Iz oblakov je skočil Črna baba. Starka se je hudo prestrašila in zbežala. Ko je tekla kakih dvajset korakov, je pogledala nazaj in videla, kako je Črna žena izginila zopet v oblaku, ki se je dvignil v zrak in tekel za starko. Preden je starka dospela do Pričnika, jo je že dohitel oblak in iz nega je začela padati debela toča.

Nad Črno se je zbrala nekega dne huda nevihta. Ostrčnjakov hlapec je bil že na polju. Videl je, kako je iz oblaka, ki je krožil okoli hiše, skočila črna ženska in spet dvignila v oblak. Hlapec se je skril za grm in gledal, kaj bo. Tedaj je prišla na polje druga neznana žena, se slekla in se po vsem trupu namazala s črnim mazilom ter potem govorila: »Smuk nad grmovjem, smuk nad pečovjem!« Mazilo je skrila pod grm in izginila v oblak, iz katerega je začela padati toča. Hlapec je vzel posodo z mazilom, kar ga je pustila čarovnica, in se namazal po vsem telesu. Govoril je kakor ona ženska, a si ni natanko zapomnil besedila. Rekel je: »Smuk po grmovju, smuk po pečovju!« Ko je to izgovoril, ga je začelo nositi po grmovju in skalovju, da je bil do krvi popraskan in pobit. Samo še nekoliko živ je naposled vendarle obvisel na borovi veji in si rešil življenje.