Svinjski rilci

← Škratkovca

Narodne pripovedke iz Mežiške doline Svinjski rilci Vinko Möderndorfer (1894)

Točo so delali →

Izdano:	COBBIS 2830133
Viri:	COBBIS 2830133
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nedaleč od Votlice proti Žerjavu so Ženske peči. Preko Votlice vodi ovčja steza pod Ženskimi pečmi do majhne drče in od tam se vidijo kameniti Svinjski rilci. Pod temi skalami je pasel ovce Ladinikov praded. Spomnil se je, da mu je pravila babica, da je prav pod Rilci zakopan Vragov zaklad v zeljnatem škafu. To sporočilo je vedela babica že od prejšnjega rodu. Ladinik je premišljeval, kako prav bi mu prišel škaf cekinov, da bi ne bilo treba več pasti ovac v Podvezu, v kraju, kjer je človeka strah, ker so živele nekoč v tistem kraju Žal žene. Vzdihnil je: »Škratec, daj mi denar!« Brž je zagledal pred seboj velikega črnega psa, kateremu so se svetile oči kakor žareče oglje. Ovce so se preplašile, Ladinik pa je šel za njimi, ker ga je bilo strah čudnega psa. Pes pa je šel za njim. Ko je videl, da se ga ne more odkrižati, si je odvezal pas, na katerem je bil zlatimi nitmi uvezeno ime Sv. Trojice, in udaril psa po gobcu. Pes je zalajal: »Še enkrat me udari!« Ladinik pa se ni upal in je rekel: »Kakor udarim prvič, udarim tako, da je dovolj!« Pes je izginil, kakor bi ga bila zemlja požrla. Ladinik je šel domov in si s tem mogoče rešil življenje, mogoče pa tudi zamudil priliko, dobiti zeljnat škaf zlatnikov.