Tihe noči I—IV

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črne noči I—IV Tihe noči I—IV
Poezije (Kette)
Dragotin Kette
Slovo I—V
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I

Zakaj li pojem? Morda, da gospém
se laskam, moji ljubi morebiti?
Hm, morda hočem kam visoko priti,
hm, morda pa še sam tega ne vem?

O vem, da pojem le zato, ker smem
povedati v besedi tajno-skriti,
kar bi ne smel drugače poročiti
ni ljubici kedaj in ne ljudem.

»Kar poješ, to je vse lepo in dično« –
tako dé ljudstvo – »ali ni resnično!
To so sladke, gladke so laži vse skupaj!« ...

No, kaj dé ljudstvo, to ni mar mi dosti!
Če ti ne verješ, pa ti Bog oprosti,
o ljubica, a srce, ti obupaj!

II

Kaj more biti bolj resničnega,
kot naše duše glasni zdihi so?
Kaj veš, da vsi, ki proč od ničnega
sveta gredó, da vsi menihi so?

Kaj veš, da blizu res kaj mičnega
glasovi iz daljave tihi so?
Lahko, da modreci sveta odličnega
doma sorodniki pavlihi so ...

A duša naša – ta nikdar ne laže,
in če se v govoru drugačna kaže,
pove ti vso resnico en zdihljaj.

In pesmi moje niso ne besede,
zdihljaji so iz srca tajne srede,
kipeči k luči tja v visoki raj.

III

Zdihljaji so samotne duše cveti,
ki se odpro tedaj, kadàr zasveti
nebeško sonce v čašo tenkozorno,
oko nebeško v moje srce borno.

Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti,
približaj rožicam obraz razvneti,
oko približaj svoje čudotvorno,
da soncu nagnejo se mu pokorno,

in spleti liste nade zeleneče
in rožice ljubezni pregoreče
in lilije srca očitega ...

Dve rožici pa ti daruj mi tudi
obraza ljubega, zakritega,
dve liliji pa svojih belih grudi.

IV

Kedàr zagledam tvoje zorno lice,
se duše moje čuden strah poloti,
podobe se spominjam mučenice,
ki zrl sem jo v svetišča temnem koti.

Bilè so vse krvave ji nožice
in lice bledo je biló siroti,
ki šla po trnju v noči brez zvezdíce
ob breznih po brezkončni, strmi poti

samà ... Ah, kaj! Saj to so puhle sanje
in fantazije, kdo se méni zanje,
in brez pomena je podoba taka.

Mogoče je, mogoče tudi ni,
ej, tolikrat samotna duša plaka,
ko v strastnih radostih telo drhti.