Slovo I—V
| ← Tihe noči I–VI | Slovo (Poezije) Dragotin Kette |
Spomini I—V → |
| |||||||||
I
Kak tiho, lahno, viješ se, krog mesta,
zelena Krka, ko mlada nevesta
krog ženina, ljubó ga objemaje,
ko mora proč od nje na tuje kraje.
In ko že skoraj da narazen gresta,
kako šumiš plakaje njemu zvesta,
miljon ti solz blesti v očeh, ki v gaje,
domove zrla večno bi najraje.
A da poznaš devet visokih korov,
nebeških angeljev kraljico ti,
da ona biva sredi teh prostorov,
ki fra Angelico ji mojster ni:
Vzdrhtela do podzemeljskih izvorov
celo ti, hladna, ostrmela bi!
II
Kako te ljubim, angelj moj, kako!
Naj ti povem? Jaz nisem jasni zvon,
jaz tudi nisem modri Salomon,
ko stari prorok jaz jecljam samó.
A pride sodnji dan. Takrat v nebo
pozove tromba nas pred božji tron;
in brez krivulj in brez cesarskih kron
Jehovino, glej, sodi nas oko.
»Poetje!« — on zavpije z glasom hudim —
»Ti pet, ti šest, ti dvajset krasotic
si ljubil? ... Proč, a ne v jokanje vic,
v pekel, ki vse zastonj za vas se trudim!« ...
Tu vstopim jaz s teboj veselih lic.
»Ti zvest si njej? ... Ne čudim se, ne čudim.«
III
Ne žije bajk vam toliko v vrhéh,
Gorjanci moji, ni se ti v kletéh,
o trški breg, duhov preganjalo,
ko srce sladkih želj je sanjalo.
Zdaj kraji drugi sijejo v očeh,
še vedno iste nade v prsih teh.
Boš li vsekdar to bol naznanjalo,
srce, se vzorom prejšnjim klanjalo?
Postani, srce moje, spomenik,
postani zbirka zgodovinskih slik,
herbarij nežnih rožic mi postani!
Pozabi, kar si ljubilo še lani!
Kaj to drhtiš ko listki trepetlik?
Kaj češ? Da solnce vzide za Britani?
IV
Zastonj! ... Visoka stena je med nama,
ki nihče dalje in vrhá ne ve ji ...
Ti rada bi služabnika v livreji,
ti rada bi bilà visoka dama.
Ti rada bi bila kraljica sama
v salonih, pri kadriljah, v soareji;
tvoj mož pa ko prilepljen ptič na veji
od daleč glej mi kakor stara mama.
Jaz zrl le tvoja očka bi odprta
in trgal cvetke ust iz prsi vrta
cvetočega, duhtečega sladko.
Da bi bilà italijanska trta
in jaz, ki nanj opiraš se, drevo,
ti sad dajala, senco jaz hladnó.
V
Zaman, zaman! ... In vendar pozabiti
ne morem te, dolenjska roža ti!
Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti,
nikdar je vetrc sreče božati!
Ko cvet metulji, naj bi jasni sviti
te mogli blaženstva obkrožati!
O da bi pravega med sateliti
izbrala si kedaj za moža ti!
Ah, morda bodo mamici-starici,
ej sivolaski, zlatolaski preje
solzice se prikazale na lici,
ko jo spoznaš ljubezen to brez meje ...
Za té solzé, prihodnji talisman,
o hvala, hvala! — Nisem pel zaman ...