Spomini I—V

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovo I—V Spomini I—V
(Poezije)
Dragotin Kette
Moj Bog I—VIII
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

I

To je bil čas prerójene nature, ko plava lahna megla vrh gorâ, ko se planinski svet ljubó smehljá kot ljuba v mislih na večerne ure; —

ko sončno luč meščan, slikar konture, pijè z očmi pastir azur nebá, curljaje vir v samoti senc brbljá, ko noč v njem kaže svetle Dioskure.

Tedaj mi duša vsa zahrepenela. Po družbi li? O ne! Kozarčkih li? Še manj. Po rumenih denarčkih li?

Čemu! ... Le tebe vzrlo je oko; ko črno noč komet, tako temo si dušo razjasnila mi, Angela! ...

II

In djal sem ti, da roža si mi rož. A ti? ... Ah no, da se ti revež smili. Seveda, on se ti ponuja, sili, kaj ne da, ljubica? - Ne boš, ne boš!

O nismo tak častilec belih kož, da bi kot Samson v krilu pri Dalili tam s kodri moško čast izgubili, o ne, vi milostna, smo pa le mož!

Pač sem ljubezen v svojem srcu nosil, a nikdar nisem te ljubezni prosil, še manj nevrednega pomilovanja.

Ponosna glava moja se ne klanja, molčijo usta, lic solzà ne moči, naj tudi hrepeneče srce poči ...

III

Ne, tvojega ni treba pomilovanja! Več nego Rothschild Fugger ali Krez, več ko nebo zvezdâ in drevja les, več biserov to srce moje shranja.

Kot reka je, ki prej iz nje Hispanja zlato vozila, dragotine vmes, zato, prelepa, meni prav zares ni treba čisto nič pomilovanja.

Bolj tebi ... kot katoliški Madoni sem hotel, da bi ti svetili v kroni ti krasni biseri, milijoni.

No, zdaj je proč! Naj bisere na dnu mi čuva led, da nikdar več od tu ne pridejo na dan! Po kaj? Čemu?

IV

Čemu? ... Hm, v nas je pesnikov dovolj! Gregorčiče imamo in Gorazde, ženije proste, mirne kučegazde, Pilatužev pa kot nikjer nikol.

Ta zvest je Ahrimanu, oni bolj gori za vzorni svet Ahuramazde, in nove zopet drugi orje brazde; ta se poti iz rodoljublja zgolj.

Sicer pri tem oranju peto bi kolo ne bil; še kako smešno bi uganil in tudi takšnega filistra ranil.

A mračno gleda zdaj mi v svet oko; šaljivost rakom žvižgat, ribam gost je šla zdaj žêla moja bridkost.

V

In ti si tega kriva, odaliska, golobček moj, belà trnoljica, prevzetni pav, ne, ne, vijolica, ki roka hrepeneč jo k prsim stiska.

Li veš, kako vsled sončnega obiska žarnó blešči dolenjska stolica, kako po rosi vsa okolica cvetè, drhti, kako od sreče vriska! ...

To dobro veš, a tebe pa ne rani ljubezen moje tožba? Ti molčiš? O, čudo, čudo! ... Ti se meni zdiš

kot čisti angel v édenski poljani, ki brez strasti z ognjenim mečem brani vrnitev mi v nebeški paradiž. <poem>