Spomini I—V
| ← Slovo I—V | Spomini (Poezije) Dragotin Kette |
Moj Bog I—VIII → |
| |||||||||
I
To bil je čas prerójene nature,
ko plava lahna megla vrh gorâ,
ko se planinski svet ljubó smehljá
ko ljuba v mislih na večerne ure; —
ko solnčno luč meščan, slikar konture,
pije z očmi pastir azur nebá,
curljaje vir v samoti senc brbljá,
ko noč v njem kaže svetle Dioskure.
Tedaj mi duša vsa zahrepenela.
Po družbi li? O ne! Kozarčkih li?
Še manj! Po rumenih denarčkih li?
Čemu! ... Le tebe vzrlo je okó;
ko črno noč komet, tako temò
si dušno razjasnila mi, Angela! ...
II
In djal sem ti, da roža si mi rož.
A ti? Ah no, da se ti revež smili.
Seveda, on se ti ponuja, sili,
kaj ne da, ljubica? — Ne boš, ne boš!
O nismo tak častilec belih kož,
da bi ko Samson v krilu pri Dalili
tam s kodri svojo moško čast zgubili ...
O ne, vi milostna, smo pa le mož!
Pač sem ljubezen v svojem srcu nosil,
a nikdar nisem te ljubezni prosil,
še manj nevrednega pomilovanja.
Ponosna glava moja se ne klanja,
molčijo usta, solza lic ne moči,
naj tudi hrepeneče srce poči ...
III
He, tvojega ni treba milovanja!
Več nego Rothschild, Fugger ali Krez,
več ko nebo zvezda in drevja les,
več biserov to srce moje shranja.
Ko reka je, ki prej iz nje Hispanja
zlato vozila, dragotine vmes.
Zato, prelepa, meni prav zares,
ni treba čisto nič pomilovanja.
Bolj tebi! Ko katoliški Madoni
sem hotel, da bi ti svetili v kroni
ti krasni biseri, ti milijoni.
No zdaj je proč! Naj bisere na dnu
le čuva led, naj nikdar več od tu
ne pridejo na dan! Pokaj? Čemu?
IV
Čemu? ... Hm, v nas je pesnikov dovolj!
Gregorčiče imamo in Gorazde,
ženije proste, mirne kučegazde,
Pilatužev pa ko nikjer nikol.
Ta zvest je Ahrimanu, oni bolj
gori za vzorni svet Ahuramazde,
in nove zopet drugi orje brazde;
ta se poti iz rodoljubja zgolj.
Sicer pri tem oranju peto bi kolo
ne bil; še kako smešno bi uganil
in tudi kakšnega filistra ranil.
A mračno gleda zdaj mi v svet oko;
šaljivost rakom žvižgat, ribam gost
je šla zdaj žela mojega bridkost.
V
In ti si tega kriva, odaliska,
golobček moj, belà trnoljica,
prevzetni pav, ne, ne, vijolica,
ki roka hrepeneč jo k prsim stiska!
Al veš, kako vsled solnčnega obiska
žarnó blešči dolenjska stolica,
kako po rosi vsa okolica
cvetè, drhti, kako od sreče vriska! ...
To dobro veš, a tebe nič ne rani
ljubezni moje tožba? Ti molčiš?
O čudo, čudo! ... Ti se meni zdiš
ko čisti angelj v édenski poljani,
ki brez strasti, z ognjenim mečem brani
vrnitev mi v nebeški paradiž.