Moj Bog I—VIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomini I—V Moj Bog!
(Poezije)
Dragotin Kette
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


II faut que tout homme trouve
pour lui — même une possibilité
particulière de vie superieure dans
l'humble et inévitable réalité quotidienne.
Maeterlinck.

I
Ko pride noč, sodruga fantazije,
in mir objame polje in goré,
se raz podobe moje galerije
spominov temni zastori spusté.

In duh se med spomini lahno vije,
in moje ranjeno drhti srcé;
in pozna ura v tihi noči bije,
in vedno še oči v temò strmé.

Tako pred Bogorodico trepeče,
sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje,
do jutra sebe gonobeči plamen.

O da bi tudi ti, srcé goreče,
ob grobu zadnje že biló postaje
in vzdihnilo že k njej poslednji amen!


II
A tu ni govora o koncu, ni! ...
Globoko brezno zije pred menoj
in liro mojo, ki na dnu leži,
zakriva z nepremaganoj temój.

Le malo strun napetih je na nji,
in skoz temó duhà še mali broj
le malo — malokdaj se oglasi
z obupa polnoj, žalostnoj tožbój.

O demon zanikavanja, čemú,
čemu mi jemlješ dneva svetlo luč,
da tava duh po temi brez miru? ...

Spoznanje kje je, demon, kje je ključ
do sreče? ... Tvoje peklo bodi raj
in tvoja noč me razsvetljuje naj? ...


III
O Bog svetlobe, stvarnik harmonije,
tvoj izgubljeni sin je zopet tu!
O daj mu izgrešenega mirú
v bližini svoje svete domačije!

O naj mu žarek milosti zašije
v tem osamelem, osamelem dnu
srca in duše, da po dvojnem zlu
zapoje zopet prejšnje melodije!

Glej, menil sem, da mogel bi živeti
brez tebe kdaj, brez svojega Boga ...
A naj li rastejo vonjivi cveti

brez solnca sredi jasnega nebá?
Zato prešini me, o Bog, zaneti
mi večni žarki ogenj v dnu srca!


IV
V puščavi si v podobi megloviti
bil Izraelcem verni kažipot;
v plamenu te je gledal, o Gospod,
in v blisku svetlem njih vodnik častiti.

A v Palestini nisi hotel priti
pred njih oči, in samo iz dobrot
so dolgo te spoznavali povsod,
dokler te niso jenjali ljubiti.

A vse drugače sem te videl jaz,
ko zrl sem en trenotek ti v obraz
tedaj, ko si, nebeški gospodar,

v očesi njeni blagi, nežni, krotki
prišel, ah da, v tem blaženem trenotki
postalo ti je srce žgalen dar.


V
Tam v svitu nepozabljene mladosti
sem videl te, ah, toli — tolikrat,
ko v majnikovo noč si poln sladkosti
hitel med kore svetlih mirijad!

Ko zdaj si prišel v strašnih strel hitrosti
ljubeči Bog svoj narod kaznovat,
a zopet izpregledal mu slabosti
in v rosnem jutru vzbudil novih nad ...

Ko gnali so nebroj z gorâ pastirji,
in prišel je nad gore drug nebroj,
tedaj sem posedeval pri klavirji

in razgovarjal se ljubó s teboj.
Kako sem ljubil te; o harmonija,
o Bog, o Stvarnik, o svetá Mesija! ...


VI
A glej, odtrgali, odstranili so me
od prsi sladkih, ljubljenih tvojih
in strašno pač okanili so me,
rekoč! »Spoznavaj ga odslej iz knjig! ...

O glupost, ki ž njo ranili so me,
o njih dokazi, vrag odnesi jih!
In s hipotezoj hranili so me,
in zamorili v srcu slednji vzdih ...

Brez dogem in brez vaših energij
sem vedel bolje nego zdaj nekoč,
da On je vir vseh zemeljskih moči,

da v slednjem žarku, plamenu in zvoku,
magnetnem toku in rastlinskem soku
deluje v mislih On, prvotna moč.


VII
O Ti! ... O kdo? . . . Ah, .neizraženi
in neizrazni, naj srcé te čuti
ne v sladki, čudokratki te minuti,
ne, večno kakor tvoji blaženi!

Ne samo v burji nevtolaženi,
ne samo tam v asketski trdi kuti,
ne samo z ljubicoj v samotni uti,
ko čevrljamo trije neopaženi.

Ne, vekomaj povsod! Ko dete borno,
ki tu-le mirno, a s teboj zgovorno
si bere drobnih cvetov po livadi,

naj vekomaj i jaz s teboj živim! ...
»Čuj, dete! Kam hitiš? Čuj, angelj mladi!«
No, detece beži, a Bog gre ž njim ...


VIII
Kaj, ti bežiš? Čemu-li? Pred hlimbój?
A svojega Boga se ne bojiš?
V naravi lepi se tak varen zdiš,
v resnici misli svojih, otrok moj?

O prav imaš! I jaz sledim takoj
v resnice svetli, jasni paradiž ...
In daj mi krono ali daj mi križ,
o svet, ponudi mir mi ali boj:

Jednako! ... Luč je samo jedna, jedna
in več ko jednega življenja vredna
in več ko jedne, več ko jedne smrti.

Prej bil podoben barki sem potrti,
a zdaj le jadra, ladja, mi razvij!
Ne boj se mi viharjev in peči! ...