Moj Bog I—VIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomini I—V Moj Bog I—VIII
(Poezije)
Dragotin Kette
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


|

Ko pride noč, sodruga fantazije,
in mir objame polja in goré,
se raz podobe moje galerije
spominov temni zastori spusté.

In duh se med spomini lahno vije
in moje ranjeno drhti srce,
in pozna ura v tihi noči bije
in vedno še oči v temò strmé.

Takó pred Bogorodico trpeče,
sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje,
do jutra sebe gonobeči plamen.

O, da bi tudi ti, srce goreče,
ob grobu zadnje že biló postaje
in vzdihnilo že k njej poslednji amen!

II

A tu ni govora o koncu, ni ...
Globoko brezno zije prej menoj
in liro mojo, ki na dnu leži,
zakriva z nepremaganoj temoj.

Le malo strun napetih je na nji
in skoz temo duhà še mali broj
le malo–malokdaj se oglasi
z obupa polnoj, žalostnoj tožboj.

O demon zanikavanja, čemu,
čemu mi jemlješ dneva svetlo luč,
da tava duh po temi brez miru?

Spoznanje kje je, demon, kje je ključ
do sreče? ... Tvoje peklo bodi raj
in tvoja noč me razveseljuje naj? ...

III

O Bog svetlobe, stvarnik harmonije,
tvoj izgubljeni sin je zopet tu;
o, daj mu izgrešenega mirú
v bližini svoje svete domačije!

O, naj mu žarek milosti zasije
v tem osamelem, osamelem dnu
srca in duše, da po dvojnem zlu
zapoje zoper prejšnje melodije!

Glej, menil sem, da mogel bi živeti
brez tebe kdaj, brez svojega Boga;
a naj li rastejo vonljivi cveti

brez sonca sredi jasnega neba?
Zato prešini me, o Bog, zaneti
mi večni, žarki ogenj v dnu srca!

IV

V puščavi si v podobi meglovit
bil Izraelcem verni kažipot;
v plamenu te je gledal, o Gospod,
in v blisku svetlem njih vodnik častiti.

A v Palestini nisi hotel priti
pred njih oči, in samo iz dobrot
so dolgo te spoznavali povsod,
dokler te niso jenjali ljubiti.

A vse drugače sem te videl jaz,
ko zrl sem en trenutek ti v obraz
tedaj, ko si, nebeški gospodar,

v očesi njeni blagi, nežni, krotki
prišel, ah da, v tem blaženem trenotki
postalo ti je srce žgalen dar.

V

Tam v svitu nepozabljene mladosti
sem videl te, ah, toli–tolikokrat,
ko v majnikovo noč si poln sladkosti
hitel med kore svetlih mirijad.

Ko zdaj si prišel v strašnih strel hitrosti
ljubeči Bog, svoj narod kaznovat,
a zopet izpregledal mu slabosti
in v rosnem jutru vzbudil novih nad.

Ko gnali so nebroj z gorá pastirji
in prišel je nad gore drug nebroj,
tedaj sem posedeval pri klavirji

in razgovarjal se ljubo s tebój.
Kako sem ljubil te, o harmonija,
o Bog, o Svetnik, o svetá Mesija! ...

VI

A glej, odtrgali, odstranili so me
od prsih sladkih, ljubljenih tvojih
in strašno pač okanili so me,
rekoč: »Spoznavaj ga odslej iz knjig!«

O glupost, ki ž njo ranili so me,
o njih dokazi, vrag odnesi jih!
In s hipotezoj hranili so me
in zamorili v srcu slednji vzdih ...

Brez dogem in brez vaših energij
sem vedel bolje nego zdaj nekoč,
da On je vir vseh zemeljskih moči,

da v slednjem žarku, plámenu in zvoku,
magnetnem toku in rastlinskem soku
deluje v mislih On, prvotna moč.

VII

O Ti! ... O kdo? Ah, neizraženi
in neizrazni, naj srcé te čuti
ne v sladki, čudokratkile minuti,
ne, večno, kakor tvoj blaženi!

Ne samo v burji nevtolaženi,
ne samo tam v asketski trdi kuti,
ne samo z ljubico v samotni uti,
ko čevrljamo trije neopaženi.

Ne, vekomaj povsod! Kot dete borno,
ki tu–le mirno, a s teboj zgovorno
si bere drobnih cvetov po livadi,

naj vekomaj i jaz s teboj živim! ...
»Čuj, dete! Kam hitiš? Čuj, angel mladi!«
No, detece beži, a Bog gre ž njim ...

VIII

Kaj, ti bežiš? Čemu–li? Pred hlimbòj?
A svojega Boga se ne bojiš?
V naravi lepi se tam varen zdiš,
v resnici misli svojih, otrok moj?

O, prav imaš! I jaz sledim takoj
v resnice svetli, jasni paradiž
in daj mi krono ali daj mi križ,
o svet, ponudi mir mi ali boj:

enako! ... Luč je samo jedna, jedna
in več ko enega življenja vredna
in več ko ene, več ko ene smrti.

Prej bil podoben barki sem potrti,
a zdaj le jadra, ladja, mi razvij!
Ne boj se mi viharjev in peči! ...