Črne noči I—IV

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Adrija I—VIII Črne noči I—IV
(Poezije)
Dragotin Kette
Tihe noči I—IV
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

I

Sedel sem ves vtopljen v čarobne sanje in pri odprtem oknu gledal v noč. Ah, moje duše tiho vzdihovanje po tebi, ki te zábiti ni noč,

je demona čul. Skoz vetrca pihljanje začela mi je zla peklenska moč obujati obup, zanikovanje, in pokoj moje duše bil je preč.

»Saj te ne ljubi; veš li, kako trdó je bilo njeno angelsko oko? ... Kako je zrla nate prezirljivo,

kako je zrla nanjga ljubeznivo in strastna je in polna takih muh, da joj,« je šepetal lažnivi duh.

II

Dovolj je, demon, dalje ne govori in duše mi s klevetami ne mori; ti nevošljivec, rad bi jo pričrnil, od mojega srca jo rad odvrnil.

»Ti črv podzemeljski, ti človek nori, o slepec ti in tvoji lepi vzori! Glej, s tvojim srcem rad bi pamet strnil in golo ti resnico rad odgrnil! ...«

Pokaži jo! ... In zrl sem vrt Edéna. Ob krasnih rožicah so sikale tam kače in cvetove pikale.

Kedó je to? »Glej, to je duša njena.« In ni rešitve? »Ni.« In stal pri vrti in plakal sem ob nadeji potrti.

III

O demon, demon, kaj mi resnica, pač ljubša bi mi bila krasna laž. Pa saj je to izmišljena pravljíca, o demon, jeli, ti se le igraš?

»Nikakor! Vrt prekrasni je devica, ki jo za angela, hm, angela imaš.« O demon, demon, kaj mi je resnica, pač boljša bi mi bila krasna laž!

Rešitve ni? ... »Nikdar.« In pozabljenja o temni duh, nesrečni plod stvarjenja, ga ni? »Nikdar.« Nikdar? »Jaz vem — nikdar.«

Kaj naj storim? ... »Sovraži in škoduj!« In v smehu je v temi polnočnih struj odplul zanikujoči poglavar.

IV

In topo zre oko v polnočni svet, brezsmisleno, brezčutno, brezizrazno, po nebu plava mesec tih in bled, na črno zemljo sije neprijazno.

Zato sem torej celo vrsto let gojil krepost s tak verno, vročo, blazno ljubavjo in skrbjo kot nežni cvet, da srce moje bode prazno, prazno! ...

Zato? ... Sicer pa prav se mi godi! V pekel razuma ni bilo mi treba želeti, ne se dvigniti do neba,

lepo na zemlji rajši hodil bi, pil sladko vince, da bi se omamil, in zjutraj se na polnih grudih zdramil. <poem>