Adrija I—VIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dragotin Kette: Vijolica Adrija I—VIII
(Poezije)
Dragotin Kette
Črne noči I—IV
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I

O Adrija, kako naj te objame,
kako naj te poljubi pogled moj!
Ti si kot deva, ki si venec sname
na dan poročni z dražestnoj rokój.

Kakor se ženinu oko zavzame,
ko jo zagleda nežno pred seboj:
tako si, Adrija, razlila name
razkošij svojih pisanih nebroj.

Ah, več kot svetlih je zvezdic na nebi
in več kot ladij-jadrnic na tebi,
morjé, ti v srcu želj rodilo si.

O srce, kaj si mi morjé postalo,
da bodeš nove želje pokopalo,
kot nekdaj stare potopilo si? ...


II

Da, srce moje, ti si širno morje!
Kako mračnó si bilo nekedaj!
A ko ti je vzcvetel ljubezni maj,
si bilo val, ki gibki čoln ga orje.

A ko se pomračilo je obzorje,
oj, kakšno si biló mi do tedaj,
ko v nje očeh zagledalo si raj,
da, to so bili časi tvoje glorje.

O Adrija, jaz v nedrija sem bil
zamaknjen takrat mehko valovanje,
poslušal strastnih usten zdihovanje ...

Na tiste grudi, sladki njen profil
spominjaš me, šepet, ki sem ga pil
iz njenih ust, na one kratke sanje.


III

Zefir gladino morja valovi,
v srce pa čustva silijo neznana,
ki prej si vedno klicalo: Nirvana!
V obupu nemem zdihovalo si.

O žena, kar tvoj pogled govori,
ki speš z menoj iz šumnega pristana,
kot svetega apostola Ivana
opisati skrivnosti moči ni.

Samo to vem, da kar je bilo prazno,
sedaj blesti nasproti mi prijazno,
življenje mi je bilo dolga noč.

Življenje dan je, hitro končujoč,
poln straha, poln nadej in poln nemira
kot širno morje, gnano od zefira.

IV

Naj pijem, žena, vase tvojo rast,
s pogledom me demoničnim umori!
Končaj z besed sladkostjo, o govori,
povej, od kod imaš li to oblast?

Kako da vzbujaš v meni tako strast?
Povej mi, kaj si? Kača li na gori,
skrivnostna sfinga na egiptskem dvori,
li angel, demon li, vodeč v propast,

li mrzli led, li ogenj končujoči,
li kamen, trst se vedno zibajoči,
li morda vse, li morda nič, povej!

Ah, Bog si vedi, to le pač odslej
za trdno vem, da ljubim te brez mej,
da ni brez tebe mi živeti moči.


V

O noč brez sladkega miru in spanja,
v nemirnih strastnih hrepenenj prečuta,
ko ure za minute se minuta
je vlekla enolično brez nehanja.

»Nocoj te bom čakála kraj zidanja
v bližini morja. Tam je pot nasuta,
ob poti pa stoji samotna uta,«
tako je rekla, dražestna kot sanja.

Rad vedel bi, kaj té oči žarijo,
rad slišal ust nebeško harmonijo.
Ah, grudi... »Pojdi!« šepeta mi zlodi.

»Nikar,« dé angel ... »Hipec srečen bodi...«
»Nikar!« dé angel ... »Vživaj! ...« A potlej?
Molči, beži peklenski farizej.


VI

Nikar, nikar, dejal je angel čisti.
No to ni bil noben krilatec božji,
a bil je moj vodnik, sodnik najstrožji
po mojem Odrešitelju, po Kristi.

Bilá si, ljuba, ti moj angel tisti,
ne kakor sveti Mihael v orožji,
ne, kot Prečista z rožicoj v podnožji
ob liliji visoki, ozkolisti.

Pokazala si nase: »Bodi mož!«
Dejala si: »Kaj li pozabil boš
na lilijo in rožo svojo milo?«

Ne, ne, preljuba moja, drugih rož
ne bo plamteče mi srce ljubilo,
ni drugih lilij s pesmimi častilo.


VII

»Ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! ...
Poglejte ga, sovražnika polička,
kako se rad z menoj o vzorih prička,
poglejte ga, svetnika, vzor - moža!

Ah! Stopi vendar na realna tla,
ni baba vredna ene kaplje cvička,
le varaj jih, ne bodi brat oslička,
ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! ...«

Miruj, miruj, ne smej se toli grozno,
prijatelj moj, ker je že nekam pozno,
in čuj, prijatelj, kaj ti jaz velim:

Da rajši v višjih sferah se hladim,
kot da bi na realnih tleh peklenskih
se cvrl in pekel ob pohotnih ženskih...

VIII

O, ljubi, duša, in v krepost verjami
in z dvomi se nikar ne muči
in, hrepeneč strastnó vsekdar po luči,
veruj, da tam izvira ... nad zvezdami.

Tam biva On, vesoljni Bog nad nami,
v rokàh so mu do vseh skrivnosti ključi,
ki rad jih da - le trudi se, le uči,
le ljubi s srcem, z glavo in rokami!

In smrti ni! ... Jaz vidim le življenje,
ljubezen večno vidim krog in krog;
saj če te, duh, neskončno hrepenenje,

ah, če te je v nebo poklical Bog:
Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje,
kot rožica krasi dehteči log.