Svobodnjakove tožbe na cesti
← Furlanska beda. | Svobodnjakove tožbe na cesti. Poezije Fran Zakrajšek |
Moč in pravica. → |
|
Vihár razsaja, oblaki podé,
Nad mano grmi in goré bobnè;
Želodec nagaja, v mošnji je noč,
So strgane hlače na moč, na moč!
Svobôde sem želel, za njo sem upil,
In glej, kar na cesti sem jo dobil:
Nobena ptica svobodniša ni,
A mraz mi je v noge, želodec golči.
Oj, ti in tvoje presneto kolo!
Ti zoprna sreča, storila si to!
Ti vzela si znance, si vzela denar,
Ti vzela si Zaljko – pa Bog jo obvar!
Oj, kje je, oj kje obetani raj?
Svobôdo vso drugo sem slikal si kdaj:
Želodec nasičen, sladkosti kolač,
A zdaj pa mi pravi vsakdo – postopač.
Res, kakor sem hotel, ves svet je moj;
Samó da ne vem še, kje spal bom nocoj,
Ukazi so naši, takó sem upil –
In palico to sem za žezlo dobil!
V sovražnih spremembah živenje slovi;
Prej ples po dvoranah, pijača, jedi;
Zdaj močnik na pragu in vodo in mraz,
Raztrgane čevlje in kisel obraz.
Svobôda, zdaj vidim, vse lajša, sladi:
Lej, v mršavi mošnji ni vinarja ni,
Vsi žepi so prazni, v njih grejem roke,
Pa tudi me čevlji zdaj več ne tišče.
O mrzli vetrovi, razsajajte le;
Skoz luknjast klobuk mi sprehajajte se.
Svobodi le vkljub mi hladite glavó,
Ki prej verovala prevroče je v njo.