Svobodnjakove tožbe na cesti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Furlanska beda. Svobodnjakove tožbe na cesti.
Poezije
Fran Zakrajšek
Moč in pravica.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vihár razsaja, oblaki podé,
Nad mano grmi in goré bobnè;
Želodec nagaja, v mošnji je noč,
So strgane hlače na moč, na moč!

Svobôde sem želel, za njo sem upil,
In glej, kar na cesti sem jo dobil:
Nobena ptica svobodniša ni,
A mraz mi je v noge, želodec golči.

Oj, ti in tvoje presneto kolo!
Ti zoprna sreča, storila si to!
Ti vzela si znance, si vzela denar,
Ti vzela si Zaljko – pa Bog jo obvar!

Oj, kje je, oj kje obetani raj?
Svobôdo vso drugo sem slikal si kdaj:
Želodec nasičen, sladkosti kolač,
A zdaj pa mi pravi vsakdo – postopač.

Res, kakor sem hotel, ves svet je moj;
Samó da ne vem še, kje spal bom nocoj,
Ukazi so naši, takó sem upil –
In palico to sem za žezlo dobil!

V sovražnih spremembah živenje slovi;
Prej ples po dvoranah, pijača, jedi;
Zdaj močnik na pragu in vodo in mraz,
Raztrgane čevlje in kisel obraz.

Svobôda, zdaj vidim, vse lajša, sladi:
Lej, v mršavi mošnji ni vinarja ni,
Vsi žepi so prazni, v njih grejem roke,
Pa tudi me čevlji zdaj več ne tišče.

O mrzli vetrovi, razsajajte le;
Skoz luknjast klobuk mi sprehajajte se.
Svobodi le vkljub mi hladite glavó,
Ki prej verovala prevroče je v njo.