Svirka gozdnega moža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ajdova deklica na Raduhi Svirka gozdnega moža
Lojze Zupanc
Gozdni mož v Novi Štifti
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V majhni vasi pod Menino planino je živel ubog bajtar, ki je imel sinčka edinčka. Ta je po fratah Menine planine pasel ovce sosednjega kmeta, ki je bil bogatec, a takšen skoporitec, da ubogemu pastirčku za ovčarjenje ni dal nobenega drugega plačila, razen kosa trdega ovsenjaka, ki mu ga je vsako jutro potisnil v pastirsko torbo, potem pa je pastirčka nagnal ovce past. Pastirček pa si je zaželel svirke, da bi na paši piskal ovcam in si krajšal čas. Prosil in prosil je bogatega kmeta, naj mu jo kupi, ta pa ni in ni ustregel otrokovi želji.
Potlej se je nekega vigrednega dne odpravil v gornjegrajski semenj njegov oče. Sinček edinček je prosil očeta, naj mu v semnju kupi svirko.
»Prinesel ti jo bom, če bom na semnju prodal kozo,« je obljubil oče.
»Pa bo lepa svirka?« je vprašal sinček edinček.
»Lepa in takšna, da bodo šle vse ovce za teboj, kadar boš zapiskal nanjo.«
  »Saj potem mi pač ne bo treba več od jutra do večera tekati za ovcami in jih seganjati!« se je razveselil sinček. Ubogi bajtar se je zasmejal, pogladil sinčka edinčka po glavi ter odšel s kozo v semenj. Tamkaj je ves dan ponujal kozo na prodaj, a nihče je ni maral kupiti, kajti bajtarjeva meketača je bila suha, da je kazala rebra.
Bila je že noč, ko se je bajtar vračal s kozo proti domu. Vso pot je glasno tožil:
»Oh, zakaj nisem prodal koze! Sinček edinček bo žalosten, ker mu nisem kupil svirke. Zdaj sem brez denarja in brez svirke. Le kako bom sinčka edinčka potolažil, ko bo jokal?«
Pot ga je vodila mimo temne hoste, kjer se je tačas potikal gozdni mož. Le-ta je slišal bajtarjevo žaloščenje, pa mu je zastavil pot in zamomljal:
»Svirko bi rad za sinčka edinčka? Kaj mi daš zanjo, pa ti jo dam! Takšno čudežno svirko imam, da bodo vse ovce pritekle k pastirju, kadar bo zapiskal nanjo.«
»Kaj naj ti dam, ko pa drugega nimam ko to kozo,« je odvrnil bajtar.
»Pa mi daj kozo za svirko,« je rekel hostnik. »Toda pazi, kaj zahtevam! Če mi koza ne bo dajala mleka, ti jo bom vrnil, za plačilo pa odnesel sinčka edinčka, da bo pase moje ovce!«
»Če boš kozo dobro pasel, ti bo dajala dosti mleka,« je obljubil bajtar.
, »Prav!« je zagodrnjal gozdni mož in dal bajtarju svirko, kozo pa odgnal v temne hoste Menine planine.
Toda hostnik je bil hudoben kakor vsi gozdni možje! Na kozje mleko se je samo izgovarjal, bajtarju pa je dal drugačno svirko, kot je obljubil.
Doma je srečni oče obdaril sinčka edinčka s svirko gozd¬nega moža. Ko pa je le-ta drugo jutro pasel ovce bogatega soseda, je zapiskal nanjo. In glej — vse ovce so se razbežale v temne hoste Menine planine, kjer jih je polovil hudobni gozdni mož ter si jih —- vsak dan eno — spekel na ražnju ter požrl.
Tako je pastirček brez ovac prijokal domov. Skopuški sosed ga je neusmiljeno pretepel in nagnal. Ko pa je gozdni mož požrl že vse ovce, ki so ušle pastirčku, se je nekega dne pojavil pred bajto, kjer sta za izgubljenimi ovcami jokala ubogi bajtar in njegov sinček edinček. Mršavo bajtarjevo kozo, ki je hostnik zanalašč ni dobro pasel, je privezal k stari jablani pred bajto, potlej pa zakričal, da je odmevalo od Menine planine:
»Hej, bajtar, ti si prevarant! Takšno kozo si mi dal za čudežno svirko, da od nje nisem namolzel niti kaplje mleka! Zato sem ti jo prignal nazaj, ti pa mi daj sinčka edinčka, da bo pri meni pastirjeval! Takoj naj pride ven, če ne — ti bom porušil bajto!«
Ubogi bajtar bi bil rad odgovoril, da mu je tudi hostnik dal drugačno svirko, kakor je obljubil. A ker se je gozdnega moža bal, je molčal. Glasno je zajokal, ker mu je bilo hudo za sinčka edinčka, ta pa se je ustopil na bajtin prag ter zapiskal na svirko.
In glej — komaj je zapiskal, že se je pričela koza trgati, da bi zbežala. Vlekla in vlekla je za vrv, s katero je bila otvezena za jablano. Kmalu bi se zadavila, a z mesta ni in ni mogla.
Ko pa je pastirček zapiskal drugič, je gozdni mož zbežal, kakor so pred dnevi zbežale ovce bogatega kmeta. Tako jo je že ucvrl, da se je kar kadilo za njim. In nikoli več ga ni bilo na spregled.
Ubogi bajtar je s sinčkom edinčkom še dolgo srečno živel v svoji bajtici. Sinček edinček je poslej pasel kozo, da sta oba imela mleka na pretek. Na svirko gozdnega moža pa je zapiskal samo še tedaj, kadar je na frato, kjer je pase kozo, pritacal požrešni medved.
Bajtar in sinček edinček pa sta umrla, kakor morajo nekoč umreti vsi ljudje. Že zdavnaj ni nobenega več v bajtici pod Menino planino. V bajtici in krog nje pa pastirji še dandanes iščejo izgubljeno svirko gozdnega moža. Srečen bo tisti, ki jo bo našel! Z njo bo lahko odganjal medvede, ki po fratah Menine planine kradejo pastirjem ovce ter jih žro.