Ajdova deklica na Raduhi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva velikana Ajdova deklica na Raduhi
Lojze Zupanc
Svirka gozdnega moža
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na Raduhi je nekoč živela ajdovska deklica, ki je bila tako velika, da je z glavo segala do oblakov, kadar je stala na vrhu Raduhe, močna pa tako, da ni potrebovala ne pluga ne brane, kadar je orala svoje njive kar s prstom, pobranala pa jih je tudi s prsti obeh rok. In glejte, pšenica na njenih njivah je imela kakor buče debelo zrnje; a buče na njenih njivah so zrasle tolikšne kakor največji sodi ...
A četudi je bila ajdovska deklica takšna velikanka, je živa duša še ni videla od blizu, nihče pa tudi ni vedel, v kateri zijavki prebiva, koliko poje in koliko popije.
Nekemu pastirju pa se je le posrečilo, da je prišel v zijavko ajdovske deklice. Saj sam ne bi nikdar prišel vanjo, toda ko je ajdovska deklica nekega vigrednega dne spet s prstom orala njivo, se je skril na ozarah njene njive; in ko je prišla mirno, se ji je obesil za čevelj, ki je bil velik kakor čoln. Ajdovska deklica tega niti čutila ni; in tako je domov grede zanesla radovednega pastirja v svojo zijavko. Tamkaj se je pastir skril za pečino in se čudil, ko je ajdovska deklica pograbila polno kad vode in jo na dušek izpila. Potlej si je pripravila večerjo. Pred zijavko je izpulila veliko smreko s koreninami vred, jo nalomila na trske, pa s takšno lahkoto kakor da lomi suho šibje, potlej pa si je trske naložila v predpasnik in zakurila v zijavki tolikšen ogenj, da je bil večji kakor vsak pastirski kres. Zatem je odšla v kozaro ograjeno s skalami, pograbila največjo kozo, jo zadavil ji odrla kožo in jo nataknila na raženj nad ognjiščem v zijavki. Ko je bilo meso pečeno, je pojedla celo kozo, kakor da bi v zrak pogledal.
Dim v zijavki pa je pastirja dušil in dušil, da je zakašljal. Ajdovska deklica je pogledala za pečino, pograbi pastirja za lase, ga dvignila, si ga položila na veliko dlan in rekla:
»Kaj pa ti iščeš tukaj, človeški črv?«
Pastir je jokal in trepetal; od strahu ni mogel odgovori drugega kot to, da ni človeški črv, ampak pastir.
»Če si pastir, tudi prav!« se je zakrohotala ajdovska deklica. »Boš pa kar pri meni ostal in pasel mo je koze.«
Drugo jutro je izpustila koze na pašince vrhu Raduhe potlej pa odšla v dolino pšenico sejat. Še prej pa je pastirji zagrozila:
»Gorje ti, če boš na paši izgubil eno samo mojo kozo!
Koze pa pastirja niso ubogale, ko jih je klical in zganjal skupaj, ampak so se razbežale po vsej Raduhi, mnoge pa so odmeketale na sosednje planine: na Rogatec, Lepenatko in na Menino planino, da bi jih živa duša ne segnala več v čredo«
»Kar bo, pa bo!« je zvečer dejal pastir, ko je ostal brez črede. »Če čakam v zijavki, me bo velikanka živega nataknila na raženj; če pa zbežim, mogoče le ubežim.«
In jo je ucvrl v dolino, da so ga komaj noge dohajale ter ajdovski deklici srečno ušel.
Pozno zvečer, ko se je že zmračilo, se je ajdovska deklica vrnila pred svojo zijavko, toda tamkaj ni našla ne pastirja ne koza. Zaman je klicala pastirja, zaman vabila k sebi koze, ki so postavale na bližnjih in daljnih pečinah, skalnatih previsih in policah.
Kmalu zatem se je ajdovska deklica preselila z Raduhe kdo ve kam. Njene koze pa so podivjale in se namnožile, da jih je še danes kar precej na Raduhi, Rogatcu, Lepenatki in Menini planini. To so gamsi!