Gozdni mož v Novi Štifti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Svirka gozdnega moža Gozdni mož v Novi Štifti
Lojze Zupanc
Kašna peč
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V zijavki Menine planine blizu Nove Štifte je živel gozdni mož, ki je ponoči prihajal v vas, vlamljal v kašče in gospodinjam pojedel smetano iz latvic.
Novoštifčanke so ugibale in ugibale, kdo jim krade smetano, a nič pametnega niso domislile, dokler jih ni najstarejši dedej v vasi poučil:
»Namesto smetane nalijte žganja v latvice, pa boste ujele tatu!«
Rečeno — storjeno. In ko je naslednjo noč sladkosnedni hostnik spet prišel v vas in vlomil v neko kaščo, je pograbil latvico ter na dušek izpil žganje.
Žganica je gozdnega moža upijanila, da se ni mogel vrniti v zijavko. Legel je pred kaščo v mehko travo in zadrnjohal ko medved.
Zjutraj so ga našle vaščanke, ga spečega zvezale in ča¬kale, da se je prebudil. Takrat pa je nastal že takšen direndaj, da je odmevalo od Menine planine: razburjene ženske so zvezanega hostnika teple s kuhačami in burklami, mi pulile razmršeno dolgo brado in kričale:
»Mrcina grda, pa smo te ujele! Seveda, smetano bi jedel delal pa ne! Kar pripravi se! Zvezanega te bomo vrgle v deročo Dreto, kjer boš utonil.«
Hostnik je milo prosil, naj ga izpuste. Ženskam je obljubil, da jim bo- pokazal kraj, kjer se nahaja premog.
»Ne bo vam treba več podirati dreves v hosti, ne žagati ne sekati, pa boste pozimi vseeno na toplem,« je zatrjeval. »Vem za takšen črni kamen, ki gori kot oglje. Nakopale si ga boste, kolikor boste hotele, pa še ostalim Zadrečanom ga boste lahko prodajale in zabogatele.«
»Takšne obljube niso od muh!« so si pomežiknile vaščanke, osvobodile hostnika in šle z možmi za njim na kraj, ki jim ga je pokazal. Potlej so možje kopali in kopali, dokler se niso prikopali do premoga. In res, ko so črno kamenje vrgli na ogenj, je gorelo bolj kot drva.
Hostnik pa je odšel v planino in se od daleč posmehoval ljudem:
»Zdaj imate črni kamen, pa bi lahko imeli zlatega, če bi zahtevali, naj vam pokažem, kje je skrit!«
Potlej so Novoštifčani kopali in kopali, a do zlata se le niso prikopali. Ker pa je na tistem mestu, ki jim ga je bil pokazal gozdni mož, premalo premoga, še danes nimajo v Novi Štifti rudnika, vaščani pa v zimskih dneh v pečeh rajši kurijo z drvmi ko s premogom, ki ga ni dovolj za vse. Iz dneva v dan pa čakajo in čakajo, kdaj se bo gozdni mož spet pojavil v vasi, da bi jim povedal, kje je skrita zlata ruda. Toda hostnika je že prvo srečanje z ljudmi izmodrilo, da se nikoli več ne vrne v vas.