Svinčnik
| ← Kako je nekdo strah splačal | Hubad pripovedke III. zvezek Svinčnik Hubad Fran |
Kako Nubijani krokodile love → |
| |||||||||||||||
Malo je stvarij, katerih bi človek toliko rabil, kakor svinčnik, pa je vender le malo Ijudij, ki bi znali povedati, kako se svinčniki izdelujejo. Stari narodi svinčnika niso poznali v tej obliki, v kakeršni je danes, pisali in risali so le z ogljijem ali pa z barvami. V srednjem veku so si prirejali iz cina in svinca majhne klince, s katerimi so risali prvi italijanski risarji.
Za sedanje svinčnike pa ne rabimo več svinca, ker je pretrd in prebledo piše. Črni klinček v lesu zaprt, s katerim danes pišemo in rišemo, je neka ruda, katero imenujejo prirodopisci »grafit.« Grafit je menj ali bolj čist ogljik, ki se nahaja po Avstrijskem, Češkem, Bavarskem, Ruskem, Angleškem i.t.d. Avstrija ima grafita največ v južnem Češkem okolo Krumlova, potem na Moravskem, Spodnjem Avstrijskem in Gorenjem Štajarskem. Navadno je grafit zmešan z drugimi rudninami tako, da ni za pisavo. Zato je komaj kakih 200 let, odkar ga rabimo. Leta 1664. našli so namreč na Angleškem blizu mesta Borrowdale prvič tako čistega grafita, da so iz njega začeli svinčnike izdelovati. Kmalu se je to orodje ljudem tako prikupilo, da so plačevali v Londonu angleški cent tega grafita po 1680 goldinarjev avstrijske veljave. Ali hkrati je začelo pomanjkovati te dragocene rude, in Angleži so zapovedali, da se ne sme prodajati v tuje dežele. Polagoma je ta ruda popolnoma pošla. — Svinčnike so pa narejali tako: Ploče, kakeršne so izkopavali iz zemlje, žagali so s tenkimi žagami v klinčke, katere so potem vdelovali v okrogle lesene. Ko pa ni bilo več dobiti ploč, začeli so odpadke in drobne grafitove koščeke mleti v droben prah, katerega so potem v nalašč zato pripravljenih stiskalnicah (prešah) zopet stiskali v ploče, iz katerih so izdelovali svinčnike na isti način kakor poprej.
Sto let kasneje kakor na Angleškem so napravili tudi po Nemškem tovarne za izdelovanje svinčnikov. A vse te tovarne so morale za drag denar kupovati angleški grafit, ali ga pa dobivati s Španskega. Poskušale so pa tudi rabiti domač grafit, kolikor se je dalo.
Proti koncu preteklega stoletja je Francoz Conde kemično preiskal angleški grafit ter našel, da ima 24 odstotkov ogljika, 8 odstotkov železa in 36 odstotkov gline in apnenca v sebi. S tem se je pokazalo, da bi bilo najbolje čistemu grafitu dodajati gline, da ga veže, ter se potem od njega lehko izdelujejo svinčniki vsakovrstne trdote. Že 1798. leta na razstavi na Martovem polji pri Parizu so bili razstavljeni Conde-jevi svinčniki, ki so se v obče tako priljubili, da so se naglo razširili po vsi Evropi ter nobena druga tovarna ni mogla tekmovati ž njimi. Na Nemškem si je posebno tovarna K. Fabrova mnogo trudila, kako bi zboljšala svoje pridelke. A 1847. leta najde Francoz Alibert v Sibiriji velik sklad grafita ravno tako dobrega kakor angleški. Faber in on kupita od ruske vlade za velik letni davek ves sklad sibirskega grafita, in vse druge tovarne ga morajo kupovati od teh dveh posestnikov.
Ta bogati sklad sibirskega grafita je na gori Batougol blizu kitajske meje. Pot od tod v Evropo je tako draga in težavna, da stane 1 kilogram sibirskega grafita, predno pride v tovarno, že celih 12 goldinarjev.
Predrugačili so dandanes tudi način pridelovanja. Grafit devljejo zdaj v kamene posode ter vlivajo močne žeplene kisline nanj. Nekoliko dnij stoji ta zmes; gruda se začne greti sama in razpade v črno blato. Potem se žeplena kislina z vodo izpere, pridene se dobro izprana glina in skrbno pomeša tako, da je vsa mešanica popolnoma enaka. Ta zmes se potem tako dolgo suši, da ostane še vlažna kakor testo, stisne se skozi železno pločo, ki ima tako široke luknjice, kakor debeli morajo biti grafitovi klinčki, ki se vdelajo v les. Na pogled so ti klinčki podobni rezancem (nudeljnom). Na pločah je potem poravnajo in razrežejo v tako dolgost, kakeršni naj bodo svinčniki. Ko je to delo končano, posuše se grafitni klinčki in prežare v železnih in glinastih trdo zaprtih posodah. Na to se klinčki vdelujejo v les. Če si svinčnik natanko ogledamo, vidimo, da leži grafitov klinček v malem koritci, ki je pokrito z lesenim pokrovčkom. Ta pokrovček je prilepljen na koritce tako lepo, da je videti les, kakor bi bil iz celega.