Kako je nekdo strah splačal

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Predica pod križem Hubad pripovedke III. zvezek
Kako je nekdo strah splačal
Hubad Fran
Svinčnik
Spisano: Vesna Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako je nekdo strah splačal

V neki vasi — povedal bi lehko ime — pelje steza čez pokopališče in dalje po njivi nekega vaščana, ki ima blizu cerkve svoj dom. Če je bila steza čez njive o deževnem vremenu polzka in mehka, hodili so ljudje vedno dalje na njivo in so teptali posestniku setev, tako da je prihajala pot vedno širja, njiva pa vedno ožja. Deloma si je znal sicer pomagati mož. Po dnevi, kedar ni imel ravno drugega opravka, pazil je pridno. Če je šel kak brezobraznež čez njivo, pa je gledal bolj na svoje obuvalo kakor na sosedov ječmen, pritekel je in mu je zarubil klobuk ali je pa poravnal škodo s par klofut. Po noči, kedar je najbolj treba dobrega pota in ga išče tudi vsak, bilo je pa tem huje. Trnje in grmovje, s katerim je hotel kazati gospodar potnikom pravo pot, bilo je vsakokrat kmalu razmetano in pohojeno. Marsikdo ga je razmetaval celo nalašč.
Tedaj si pomore kmet drugače. Hipoma ni bilo več varno na pokopališči. O suhem vremenu in o bolj jasnih nočeh videli so ljudje večkrat, da hodi dolg, bel strah po grobovih. Če je pa deževalo in je bilo tema, slišali so pa stokanje iz mrtvašnice, ali je pa ropotalo po nji, kakor bi bile oživele mrtvaške glave in mrtvaške kosti. Kdor je slišal kaj takega, skočil je hitro skoz bližnja vrata. Kmalu se ni pokazal nikdo več na stezi čez pokopališče, če se je začelo mračiti in je bila zbežala zadnja lastavica v svoje gnezdo.
Nekega dne se je bil pa zakesnil pameten in srčen mož iz bližnje vasi in se napoti po bližnici čez njivo in pokopališče domov. Prijatelji so mu sicer svetovali, naj ne hodi tod, on pa reče: »Če je duh, saj hodim po poštenih potih domov k svoji ženi in k svojim otrokom, hudega nisem storil. Duh, naj bo tudi najhujši, ne more mi nič. Če ima pa meso in kosti, pa nosim dvoje pesti seboj.« Gre torej. Ko pa pride na pokopališče in stopa mimo drugega groba, začuje za seboj milo ječanje in stokanje. Ko se ozre, glej! vzdigne se za njim kakor iz groba dolga, bela podoba. Bledo je sijala luna na grobove. Mrtvaška tišina je bila na okolo, le par netopirjev je letalo mimo. Možu vender ni bilo lahko pri srci, kakor je pravil pozneje sam. Rad bi se bil vrnil, ko bi ne bil moral iti ravno mimo strahu. Kaj bi storil? Počasi in tiho gre svojo pot med grobovi in črnimi križi. Počasi pa stoka strah za njim do konca pokopališča, tako je bilo prav, in še s pokopališča — ta je pa bila neumna.
Pa tako je. Ni ga goljufa dosti zvitega, sam se izda. Ko ugleda poštenjak strah na njivi, misli pri sebi: »Pravi strah mora ostati na svojem mestu, kakor straža; strah s pokopališča ne sme na njivo!« Osrči se torej, obrne se, zgrabi belo podobo s krepko roko in zapazi hitro, da je zgrabil pod belo rjuho za suknjo možaka, ki še ni bil na pokopališči doma. Z drugo pestjo začne tedaj mahati po njem, dokler se mu ni zdelo zadosti. Ker pa radi rjuhe sam ni videl, kam bije, moral je jemati strah udarce, kamor so ravno padali.
S tem je bila stvar gotova. Ni se zvedelo drugega, kakor da je hodil gospodar ječmenove njive par tednov po tem z modrim in žoltim (rumenim) lišpom v obrazu okolo. Ali od te ure ni bilo več videti strahu na pokopališči.

Taki ljudje, kakeršen je bil naš poštenjak, sami so pravi možaki, da prepodé strahove. Želeti bi bilo, naj bi našel vsak goljuf tudi svojo pravico in svojega mojstra.
Po Hebol-u