Predica pod križem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povodnji mož Hubad pripovedke III. zvezek
Predica pod križem
Hubad Fran
Kako je nekdo strah splačal
Spisano: Vesna Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Predica pod križem

Gotovo najlepši spominek v vsi okolici Dunajski je spominek predice pod križem. Na vrhu Dunajske gore stoji. O njem pripoveduje pripovedka tako:
Vojvoda Leopold Slavni je bil šel s križarsko vojsko v sveto deželo. Med mnogimi vitezi, ki so ga spremljevali, bil je tudi Ožbald Hintberški, ki je bil pustil doma svojo zvesto ženo Jero. Ta obljubi Bogu, da bo postavila na Dunajski Šumavi, tam, kjer je stal boren lesen križ, lep kamenit križ, če se vrne njen mož zdrav domov. Da bi imela obljuba tem več vrednosti, hotela je zaslužiti vitezova žena troške za stavbo križa le z delom svojih rok, s prejo. Že celo leto je sedela pridna žena pri preslici. Ali moža še ni bilo domov; saj tako hitro ni mogel priti. Moli in prede drugo leto. Mnogo vitezov in Leopold sam, bilo je že doma, tudi Ožbalt bi že imel biti na domu pri zvesti, pridni ženi. Ali Jera je čakala zaman dan na dan, teden za tednom. Pride tretje leto. Žene reve ni trpelo v njenem gradu med pustim zidovjem; vzame preslico in sede na prosto k nogam križanega Izveličarja vrh Dunajske gore. Od tod je mogla gledati vsaj na cesto, po kateri bi znal priti Ožbalt Hintberški, če je bil še živ in ni ječal v sužnosti nevernikov. Kedar se ji utrudijo oči, gledajoče po cesti, ozre se še na podobo Križanega in vroče zamoli iz srca.
Nekega večera sedela predica je zopet pod križem, okoli katerega se je ovijal divji trs. Solnce je bilo zašlo, mirovala je zemlja, iz daljave so se svetili še Dunajski zvoniki. Kar se primaje po cesti star mož z romarsko palico v roci, z romarskim klobukom na glavi. Lasje so mu bili razmršeni in siva brada, lice bledo. Utrujen se zgrudi romar pod križem. Predica pogleda usmiljena v obraz tujcu, ki se je oziral s slabim očesom na ženo. Natančneje se mu ozira predica v obraz, razgrne roki in vsklikne vesela:
»Moj mož! Izprosila sem od Boga, da si se vrnil. Hvala mu za to milost!«
Počasi se oživi utrujenec. Ko zmore zopet, pripoveduje vitez, da so ga bili ranili v boji na smrt, da so ga ujeli neverniki in je ječal dve leti v sužnosti. Končno se mu posreči zbežati, ali pot skoz brezljudne puščave in po tujih deželah mu je bila mnogokrat hujša, kakov sužnjo življenje.
Zadnji kos pota mu je bil vzel vse moči, pogled na dragi Dunaj ga je bil tako zavzel, da je mislil, da mora umreti pod križem.

Zakonca se odločita, da postavita mesto trohnelega lesenega križa umeten kamenit križ. Kmalu je stal vrh Dunajske gore lep spominek, kateri se sveti še zdaj daleč na okolo kot »predica pod križem.«
Po Zöhrer-ju