Suhi studenec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Huda peč Suhi studenec
Lojze Zupanc
Žalik žena in žanjice
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Včasih, ko na Lepenatki še ni bilo planinskih pašnikov, ampak sama hosta, je globoko v gozdovih, kamor še ni nikdar stopila človeška noga, izviral studenec. K temu studencu so hodile po vodo vile z bližnjega Rogatca. Studenec ni nikdar presahnil, niti v največji poletni vročini ne, njegova voda pa je imela takšno zdravilno moč, da je tisti, ki jo je pil, ostal večno zdrav in mlad. A zanj so vedele le vile, ljudje pa ne!
V tistih časih pa so imeli Zadrečani toliko živine, da je niso mogli prehraniti, zato so se odločili, da bodo posekali gozdove na Lepenatki, poseke pa spremenili v sočne pašnike.
Rečeno — storjeno! Vsi kmetje iz Zadrečke doline so odšli na delo; in v temnih hostah Lepenatke so iz dneva v dan pele drvarske sekire, da je odmevalo od Rogatca in Menine planine.
Vile z Rogatca pa so se zbale za studenec s čudežno vodo. Vsako jutro in vsak večer so se povzpele na vrh Rogatca in kričale drvarjem na Lepenatki:
»Prenehajte s sekanjem! Nikar ne podirajte dreves, saj na Lepenatki ni vode! Kaj boste s pašniki, ki so brez vode!?«
Zadrečani pa vil niso ubogali, ampak kar dalje sekali in sekali.
Neko noč, ko so drvarji trdno spali in drnjohali v gozdnih kolibah, pa so vile odšle k čudežnemu studencu in vsaka je vrgla v vodo en sam las.
Gorje tistemu, ki pije vodo, v kateri je en sam vilinski las! Drvarji niso vedeli, kaj so storile vile. Ko so se prisekali do studenca, so vriskali od veselja in dejali:
»Vile lažejo! Kričale so, da na Lepenatki ni vode, a glej, tukaj je studenec, kjer bodo planšarji napajali naše krave!«
Sami pa na srečo vode niso pili. »Voda je za žabe!« so se smejali in si gasili žejo s sadjevcem, ki so jim ga s hrano vred prinašali iz doline.
Tako so sekali in sekali, dokler ni bil vršek Lepenatke čisto gol. Poseke so zasejali s travo in k letu so že imeli pašnike, kakršnih ni bilo daleč naokrog.
Minilo je še eno leto in naslednjo pomlad so planšarji odgnali številno čredo krav in ovac na Lepenatko. Živina in drobnica se je ves dan pasla, ko pa so pastirji pod večer nagnali krave in ovce k vilinjemu studencu pit, so vse poginile, ker so pile vodo, zastrupljeno z vilinjimi lasmi.
Tako so Zadrečani, ki vil z Rogatca niso ubogali, izgubili vso živino. Takoj zatem pa se je studenec osušil, da dolgih dolgih sto let ni bilo na Lepenatki niti kaplje vode.
Ko pa je minilo sto let, je studenec na Lepenatki znova oživel. Zdaj voda ni bila več strupena, a takšna tudi ni bila kakor včasih, da bi tisti, ki bi jo pil, ostal zdrav in mlad.
Danes pa pastirji, ki pasejo živino na Lepenatki, lahko spet napajajo živino pri studencu, ki mu zato, ker dolgih sto let ni imel vode, pravijo — Suhi studenec.