Žalik žena in žanjice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Suhi studenec Žalik žena in žanjice
Lojze Zupanc
Zaklad v Trbiški zijavki
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V zijavki strmega Rogatca je živela žalik žena, ki je ob žetvi odšla v dolino Podvolovljek, kjer so žanjičice žele pšenico. Bilo je vroče, da so še ptice zevale z odprtimi kljuni. Žanjice so posedle v senco k malici, pa se jim je približala žalik žena in zaprosila:
»Hej, žanjice, če mi daste jesti, vam bom pomagala žeti!«
Žanjice pa, ki žalik žene niso prepoznale in so mislile, da je prišla k njim ciganka, so jo napodile:
»Kar poberi se, potepinka, če ne ti bomo s srpi porezale razkuštrane lase!«
Naslednji dan je žalik žena spet obiskala ženske ki so se v senci odpočivale od žetja ter pile tolkovec.
»Oj, žanjice, žejna sem!« je potožila. »Če mi daste piti, vam bom pomagala žeti!«
Žanjice pa so jo nagnale:
»Izgini, ciganica, če ne ti bomo s srpi porezale ušesa!«
  Takrat je užaljena žalik žena odšla na vrh Rogatca in od vrška odtrgala velikansko skalo ter jo po rebri pahnila v dolino.
»Ha, žanjice, grde lakomnice, tukaj imate zdaj plačilo za požrešnost! Če mi niste dali jesti in piti, vam tudi žeti ne bo treba!« se je zakrohotala, da je odmevalo od Raduhe.
Skalina žalik žene je zagrnila vso dolino, kjer so žele lakomne žanjice. Komaj komaj so žanjice ušle, da jih ni pobila skala, ki jim jo je poslala žalik žena.
Od takrat v Podvolovljeku nič več ne plenja žito, saj je v dolini več kamenja kakor rodne zemlje.