Huda peč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj ni več medvedov na Menini Huda peč
Lojze Zupanc
Suhi studenec
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Blizu Solčave je hrib, ki se imenuje Huda peč. V starih časih so tamkaj živele vile pogorkinje, ki pa niso mogle slišati ne zvonjenja in ne žvižganja. Tega pa niso vedeli solčavski pastirji, ki so po fratah vilinje planine pasli ovce.
Nekega dne je mlad pastir iz Solčave spet nagnal na frate okrog pečine gospodarjeve ovce in krave. A da bi živine v temnih hostah ne izgubil, je privezal vsakemu govedu na vrat kravji zvonec, ovcam pa je žvižgal, kadar so se le prveč razteple po obsežnih pašnikih. Kravji zvonci so zvonili, pastir pa je žvižgal in žvižgal, da so si vile, skrite v zijavki pod pečino, zatiskale ušesa in se jezile, da bodo pastirja ubile, če ga bodo le dobile.
Tako je pastir pasel iz dneva v dan. Nekega dne pa je najlepša ovca iz njegove črede zašla na pečino, a nazaj ni mogla. Blejala je in beketala, pastirju je bilo ovce žal, pa je po strmi frati splezal do pečine, da bi rešil ovčko.
Komaj pa se je približal zijavki, so iz pečine planile razjarjene vile, ga zadavile in vrgle v brezno, kjer je z razbito glavo obležal med pečevjem. Goved in drobnica pa se je zvečer sama vrnila domov.
Naslednji dan so Solčavani odšli na frate pastirja iskat. Klicali so ga in mu žvižgali, a nihče ga ni našel. Končno je pastirjev gospodar splezal do pečine, se ustavil pred zijavko in na vso moč zažvižgal, misleč, da bo pastirja zbudil, če je v votlini zaspal. Na njegov žvižg pa so planile iz zijavke razkačene vile pogorkinje, ga potegnile na vrh skale ter ga odondod pahnile v prepad, da je z razbito glavo obležal zraven ubitega pastirja.
Solčavani, ki so slišali v dolino prestrašeno kričanje, pa na pečini niso videli nič drugega ko bele meglice in gospodarja, ki je padel s skale. Pohiteli so v pečevje in tamkaj našli njega ter pastirja, oba z razbito- glavo, oba mrtva.
Od takrat solčavski pastirji nikoli več ne pasejo niti krav niti ovac na tem hribu, ki so mu vzdeli ime »Huda peč«. Rajši pasejo drugje, kjer lahko ovcam žvižgajo brez vseh skrbi, kjer lahko krave z zvonci krog vratu zvončkljajo tja v tri dni...