Strovsnek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Grajska vas Strovsnek
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Žovnek
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



1. Roparji na Strovsneku in grajska gospa[uredi]

Okrog leta 1800. je bil bogat gospod lastnik Žovneka in Strovsneka. Umrl je. Njegova vdova se je drugič poročila. Ali drugi mož ji je kmalu umrl in gospa je živela na Strovsneku sama s svojimi tremi hčerkami, ki jih je imela iz prvega zakona.

Neke noči je bilo v graščini vse mirno. Pod oknom se je začulo neko šumenje, ki je prebudilo iz spanja gospo in gospodične. Pogledale so, kaj je. Opazile so može, ki so plezali naravnost proti njihovemu oknu. Skozi odprto okno so klicale na pomoč, da se je čulo do vasi Žakelj. Grajski sluge in kmečki možje so roparje pregnali. Ko so roparji začeli bežati, so zagrozili, da še pridejo..

Čez nekaj mesecev so bili roparji zopet pred gradom. Opazili so odprto okno in se veselili, da bodo brez težave dobili velik plen. Ali v temnem kotu jih je čakala gospa. Ko je nekaj mož prikazalo svoje glave skozi okno, je planila nanje z dolgim nožem ter jih z enim samim udarcem pognala v globino.

Ker so bili napadi le prepogosti, so se gospa in gospodične preselile na drugo stran gradu; tudi zaklepale so se bolje in napadi so pojenjali.

Tista gospa pa ni znala dobro gospodariti in posestva so začela propadati. Radi slabih gmotnih razmer je morala svoje hčerke poročiti na kmete. Sama je še nekaj časa živela na gradu, končno je pa vsa posestva prodala in se preselila k svoji hčerki na Gomilsko, kjer je umrla 1.1826.

2. Na Strovsneku straši[uredi]

Pred nekaterimi desetletji je bil gospodar Strovsneka mogočen graščak plemiškega rodu. Sila se je brigal za gospodarstvo; tako strast je imel do zemlje, da je baje celo mejnike prestavljal. Ljubil je lepe konje in rad je zahajal na dirke.

Ž njim sta živela na graščini dva otroka, sin in hči, oba lepa v svoji mladostni svežosti. Mater jim je nadomeščala stara baronica.

Ko sta otroka odraščala, so ju držali jako strogo, še jesti nista dosti dobila in često sta pobegnila v vas prosit za suho sadje. Oče jima ni privoščil dovoljne hrane, ker je menil, da se bosta gladna laže učila.

Iz gradu so se vozili v bogatih kočijah z belimi konji in sluge, so se pojavljali v livrejah. Včasih pa se je pripeljala grajska gospodična sama na malem vozu z velikimi psi, ki jih je znala tako dobro krotiti.

Nenadoma pa je završelo v vasi, da je graščak umrl. Pokopali so ga v rodbinski grobnici na Gomilskem.

Ali miru ni našel. Mnogo so vedeli povedati o njem: v temni noči hodi okrog svojih posestev, poseda po belih mejnikih, joče, vzdiha in škriplje z zobmi, tako so pravili.

V graščini ni nihče več hotel prespati noči. Služinčad se je razkropila po vasi in je pripovedovala, da prihaja graščak ponoči v črnem fraku, belih rokavicah in cilindru, da se sprehaja po gradu in vzdiha.

Drugi so ga videli, da se je s penečimi belci tako divje vozil okrog graščine, kakor bi ga gonile furije.

In odkar so položili graščaka v belo grobnico, je divji zajec vsako noč tekal za staro baronko. Ona edina je bila ostala v graščini, kajti oba otroka sta takoj po očetovi smrti odšla k sorodnikom v cesarsko mesto.

Baronka je bila v življenju zvesto ob strani barona in tudi zdaj ni marala proč. Kolikokrat je v viharni noči z grajskega okna streljala na namišljeni strah v parku. Zjutraj pa niso nikdar našli ničesar.

Na njeno prigovarjanje so končno ponesli truplo graščakovega svaka, ki je ležalo v isti grobnici z graščakovim truplom, v drugo grobnico, češ, da graščaku ne da v grobnici miru njegov življenjski sovražnik. Poslej pa so prestali graščakovi nočni pohodi in nič več ni motilo nočne tihote v razkošni graščini.

Kmalu je odšla tudi baronka s slugi. Mnogo dragocenosti so odpeljali s seboj, drugo pa so prodali z graščino in zemljiščem vred.

Ostala je tu samo grobnica in kamenita piramida s pomembnim napisom . . .