Žovnek
| ← Strovsnek | Žovnek Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Legant → |
| |||||||||||
1. Jezero v Savinjski dolini[uredi]
Žovneka do Gornjega Celja je segalo nekoč jezero. Nekega dne se je nekdo sprehajal ob jezeru in zamišljeno hodil sem in tja. Kar začuje iz jezera neznan glas, ki mu pravi in svetuje: »Prinesi sem ržen in pšeničen kruh in vrzi ga v jezero; posušilo se bo!« Tisti človek je res tako napravil. Prinesel je kruh in ga zmetal v jezero. Začelo se je sušiti in čez nekaj mesecev je bilo popolnoma suho. Na mestu, kjer je bilo prej jezero, sta začeli rasti rž in pšenica.
2. Ajdje pri žovneškem gradu[uredi]
V starih časih so živeli pri starem gradu ajdje. Nekega dne je šla ajdovska hči na izprehod. Na travniku zagleda bitja, ki so izpodjedala travo. Misli, da so to miši. Da bi si jih natančneje ogledala, stopi bliže; nato jih dene nekoliko v predpasnik in jih nese kazat svojemu očetu, češ, da mu je prinesla miši, ki so travo izpodjedale. Oče jo pa pouči, da ta bitja niso miši, ampak ljudje, ki so travo kosili.
3. Okrutni graščaki[uredi]
Grofje na Žovneku so imeli oglednike, ki so poizvedovali po deželi, kdaj pride mimo gradu kak trgovec ali kaka lepa devojka.
Trgovcem so jemali blago, dekleta pa so spravljali v grad. Kaj so z njimi počeli, se ne ve, toda stari ljudje vedo, da se jim je slabo godilo. Ko so namreč po izselitvi prebivalcev pregledali grad, so našli v zemlji mnogo človeških in živalskih kosti; nesrečna dekleta in živali so torej pokopavali kar skupaj.
4. Kazni, ki so jih nalagali na Žovneku[uredi]
Na Žovneku so uporabljali strašne kazni. Sredi vodnjaka se vidijo še sedaj priprave, na katere so pritrjevali železno mrežo. Na to mrežo so privezovali tlačane in jih puščali tam tako dolgo, dokler niso razpadli in se potopili na dno vodnjaka.
Mučili so jih še na druge, strašne načine. Tako je bila v gradu soba, ki je imela železen strop. Ta stropi se je ponižal vsak dan za štiri prste. V to sobo so zapirali ljudi, ki so v njej pričakovali strašne smrti.
V gradu so imeli tudi zapore pod zemljo in še razne druge strašne naprave za mučenje ljudi.
5. Žovneški grad in vojaški begunci[uredi]
Žovneški grad je bil sedež deželnega sodišča. Imel je »obmejne lovce« in »vaške patrulje«, ki so hodili po vaseh, pobirali mladeniče, stare okrog 20 let, ter jih vodili na sodišče, odkoder so jih pošiljali v vojsko.
Mnogi fantje pa so se bali vojske in so se skrivali. Doma so cesto nosili ženska oblačila in so opravljali ženska poljska dela, Najrajši pa so se skrivali po gozdovih.
Bali so se pa vojske radi njenih strašansko okrutnih kazni. Izmed teh kazni je bilo posebno neprijetno šibanje; za kako malenkost je moral iti obsojeni vojak s sklenjenima rokama med dvema vrstama vojakov, ki so ga strašno bili od dveh strani. Marsikateri nesrečnež se je zgrudil, toda vojaki so ga obstopili in udarjali po njem, da je meso ko cunje viselo z njega. Po tem mučeniškem delu so ga zavili v mokro rjuho in ga poslali v bolnico, toda tak vojak ni bil nikdar več popolnoma zdrav, četudi morda ni podlegel ranam.
Pravijo, da so se vračale duše mučenih vojakov in se kazale v raznih oblikah.
6. Čarovnikova kletka[uredi]
V starih časih je živel blizu žovneškega gradu star kmet, ki so ga smatrali za čarovnika. Imenoval se je Jurij. Sila mnogo je vedel o davnih časih in razširila so je o njem povest, da je bil morski kralj tedaj, ko je še vodna gladina pokrivala pokrajino okrog Braslovč. Imel je lepo hčerko, v katero se je zagledal grajski oskrbnik, toda njej je bil všeč vesel viničar, s katerim je praznovala poroko. Ko so bili pri gostiji, je vdrl med družbo oskrbnik in odvedel Jurija. Ta je pred odhodom svatom rekel, naj ne bodo v skrbeh, ker se bo kmalu vrnil.
Oskrbnik je ukazal, naj vržejo Jurija v globoko podzemeljsko ječo. Toda Jurij je rekel: »Tam postane čarovnik še bolj močan.« Nato je naročil, naj ga obesijo v ječi. Jurij se je pa zasmejal, češ: »Lahko me zadene kap.« In oskrbnik je rekel, naj Jurija umore, toda Jurij je odvrnil: »Ali ne veš, da boš umrl eno uro za menoj!« Tedaj je oskrbnik naročil, naj ga spravijo v kletko, visečo v kleti. Toda Jurij se je ponoči iz kletke spustil na okno in z okna na tla. Kmalu je bil pri svatih in s svojci je pobegnil na Kranjsko. Ljudje so zato pričeli pripovedovati, da se je na Žovneku v ječi napravil neki čarovnik nevidnega.
7. Divja vožnja[uredi]
Stari oče sedanjega posestnika Hribernika je videl nekoč, kako so se v divjem diru vozili okrog razvalin trije zeleni možički v kočiji, ki sta jo vlekla dva črna konja.
8. Prikazni na žovneškem grad[uredi]
gradu je velika kovačnica. Oče njenega sedanjega gospodarja je šel ponoči domov. Ko pride v bližino gradu, vidi, kako se okoli razvalin vozi v kočiji zelen mož z rdečo kapico na glavi. Dva pijanca sta šla ponoči domov. Ko prideta v bližino gradu, ležeta in zaspita. Ko se prebudita, vidita, kako hodi po zidu stara gospa. Bila je brez glave in na sebi je imela črno tančico.
Urno sta se pijanca dvignila in odhitela domov.
9. Črna gospa[uredi]
Dva pijanca sta nekoč zaspala ob zidovju žovneškega gradu. Ko se prebudita, vidita strašno reč: črno oblečena gospa brez glave se je sprehajala po obzidju.
10. Bela žena brez glave[uredi]
Neki mlinar je imel svoj dom tik pod žovneškim gradom. Nekoč se je vračal ponoči domov.
Ko se približa gradu, začuje, da v njem nekaj strašno buči. Ker se hoče prepričati, kaj to je, stopi malo bliže gradu. Toda, o groza! Po zidu se plazi belo oblečena ženska brez glave.
Ta prizor je mlinarja tako prestrašil, da je komaj našel domov.
11. Nočne sove[uredi]
Neki kočijaž se je peljal ponoči mimo Žovneka. Zabrizgal je na prste, ker je čul, da so včasih tako delali grofje. V hipu so ga obkrožile sove in komaj se je rešil z nevarnega mesta.
12. Lučke na gradu[uredi]
Ljudje pripovedujejo, da so videli lučke, ki so se bližale gradu. Ko so prišle do njega, so se razdelile v dve vrsti, prva je šla, naravnost v grad, druga pa se je sprehajala okrog gradu.
13. Vožnja dveh peklenjščekov okrog gradu[uredi]
Ljudje pripovedujejo, da se jim je neko noč pripetil čuden doživljaj. Proti polnoči je začelo žvižgati, nato pa se je pripeljal peklenjšček v kočiji z dvema črnima konjema. Trikrat se je zapeljal okrog gradu, se malo odkril in vrgel svojo rdečo kapo v okno tako močno, da se je odprlo.
Pri oknu se prikaže neko bitje. S peklenjščekom si drug drugemu namigneta in že je sedelo v kočiji tudi bitje izza okna. Čim je bilo v kočiji, je izgledalo kot peklenjšček. Oba peklenjščeka sta si bila podobna kot brat bratu. Takoj sta izginila v temno noč.
14. Bela prikazen[uredi]
Nekoč se je kmet Miha zopet vračal domov. Ko pride do Savinje, je bila že tema. S težavo je prisopihal do poti, ki se odcepi na grad. Nenadoma zagleda pred seboj veliko belo prikazen. Lasje so se mu začeli jeziti in strah ga je bilo. Iz prikazni je nenadoma puhnil ogenj in zasmrdelo je po žveplu. Tedaj se kmet ojunači in vpraša: »Kaj hočeš tu? Pošten človek sem in grem domov.« Prikazen mu pa odgovori: »Jaz sem vešča, ki prinašam celjskemu gradu in njegovi gospodi smrt. Ne bo več videl Ulrik svojega gradu! Tudi ti ga ne boš več videl celega!« Po teh besedah je prikazen izginila. Kmet se je pa onesvestil. Doma so ga čakali in čakali, a ga ni bilo. Možje so vzeli luči in so ga šli iskat. Pa komaj so prišli do prvega križpotja, so zapazili, da žari ves grad v čudnem ognju. Strah jih je obšel in zbežali so. Zdelo se jim je, kakor da imajo grad nad svojimi glavami. Tisto noč so nemirno spali. Ko so se zjutraj zbudili, so zagledali grad v razvalinah.
In že je prisopil Miha ter jim je pripovedoval, kaj je doživel.
15. Darilo[uredi]
Neki kmet je nesel mimo razvalin iz mlina. Pride bela prikazen in ga pozove, naj gre z njo. Kmet uboga. Pri vhodu v razvaline prikazen izgine z naročilom, naj kmet počaka. V kratkem času se vrne in kmetu nekaj prinese. Nastaviti mora klobuk. Ne sme pa pogledati vanj, dokler ne pride v svojo hišo. Doma najde v klobuku sam denar.
16. Drago kamenje[uredi]
Uboga kmetica je imela kravo. Nekega dne pride k njej človek in jo prosi, naj mu jo posodi. Tako se zgodi. Človek je kravo odgnal in kmetica je, na skrivaj opazujoč, videla, da je izginil z njo v neki votlini, ki je poprej ni bilo. Toda kako se je začudila, ko je zvečer zažvižgalo in je zagledala kravo samo. Na rogovih je imela dve mošnji dragih kamnov. Ponoči je krava poginila, ali kmetica je bila bogata. Ko so sosedje za to zvedeli, so šli sami na tisti kraj, kjer naj bi bila jama, našli pa niso drugega ko samo opeko.
17. Zakleti oskrbnik[uredi]
Nekoč so ljudje kopali v vinogradu v bližini žovneškega gradu. Med delom zaslišijo votlo grmenje in bučanje. Ženske pobegnejo domov, možje pa se napotijo proti razvalinam. Pridejo do neke jame, iz katere se jim je prikotalila naproti lobanja, ki je tako presunljivo žvižgala. Možje jo le s težavo spravijo nazaj.
Na tistem mestu so potem kopali in našli okostje s prebito glavo. To okostje je izviralo od moža, ki ga je oskrbnik poprej ubil s sabljo. Za kazen ga je moral po smrti čuvati, kajti tista glava je bila oskrbnikova.
Toda vse to je bila samo kratkotrajna prikazen, kajti ko so drugega dne šli tja gledat, niso našli ne jame ne lobanje.
18. Marijin kip[uredi]
Hlapec je oral pod razvalinami. Kar se mu voli vstavijo, s prednjima nogama pokleknejo in nočejo dalje. Hlapec vzame kramp, da bi kopal; pri tem zadene na Marijin kip. Nato hiti k ljudem, da bi jim sporočil prečudno novico.
Ljudje prihite na čudežno mesto in sklenejo postaviti kapelo. Sam škof pride, da bi jo blagoslovil. Ker je bil bolan, ob blagoslovitvi čudežno ozdravi. Danes kapelice ni več; spominja pa še nanjo kupček razvalin.
19. Zakleta graščakinja[uredi]
Neki kosec je pod razvalinami kosil. Kar zagleda kačo, ki mu kliče: »Rosi, rosi!« Kosec hoče zbežati, ali kača zavpije za njim: »Čez leto dni me lahko na tem mestu rešiš, ako me udariš s tremi leskovimi šibami.« Tako je bilo. Pri tretjem udarcu se je kača izpremenila v zalo deklico, ki je rekla koscu, naj gre ž njo. Šel je, ali zapeljala ga je v jamo, ki se je za njima za vedno zaprla.
20. Ukradeni denar[uredi]
Neki pastirček je zagledal pri razvalinah kačo, ki je strašno sikala. Prišli so ljudje in jo ubili. Nato pa so našli na tistem mestu zaboj, poln dragocenosti in starega denarja.
Ljudje pravijo, da je te dragocenosti in ta denar neki žovneški gospod ukradel pa jih je moral po smrti čuvati.
21. Most[uredi]
Pravijo, da so si žovneški gospodje napravili usnjat most s svojega gradu na Goro Oljko.
22. Žovneški ribniki[uredi]
Na poti med Braslovčami in Žovnekom je lepa dolinica, posejana z žitom in obrobljena s položnimi griči, na katerih rastejo smreke. Skozi dolinico teče majhen potoček in jo zapušča po ozki tesni.
Pravijo, da je bil v tej dolinici grajski ribnik, kar je prav verjetno. Ribe so baje prehranjevali na nenavaden način. V jeseni so vodo izpustili in v blato nasejali žito. Ko je bilo spomladi žito za ped visoko, so odtok zaprli in voda se je zopet nabrala. Ribe pa so imele dovolj hrane.
V bližini tega ribnika sta bila, tako pravijo, še dva druga, slična ribnika.