Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/94

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


50. Natura ali otrozhja lubésen.

Kina je zeſarſtvo vel’ko,
Leshejozho na poldné;
˛Srebra ma no slata tel’ko,
Da ſe s’ nogam’ pó-njem gré.
Denog je sapóved dana,
Kakſhe ne b’lo zhuti gda:
Zeſar ſam jo je osnana[1],
Da jo vſak Kinésar sna.

»Ker is kaſe bo premêknil
Od deshélſkih dazh en groſh.
Rok obé bo v’ klado vtêkniſ.
Da mu ji odréshe nosh.«
Padnil je v’ kaſhtígo toto
En deshélſkih dazh piſár,
Ker je v’ kaſo, esh ſramoto!
˛Ségnil, no ’s nje smêknil dar.

Sjutra she bi mel sgubiti
˛Svojih rók: pa ſtarſha hzhí
Tezhe pred zeſára priti:
Pride, no s’ njim tak guzhí:
»»Ozha moj ſe je sadushil,
Tvoja dekla ſposna to,
No kaſhtígo ſi saſlushil,
Rad ſe njoj podvergel bo.««

»»Zeſar, glej! on roke ſvoje
Poſhle; [no ſo njene b’le]
Njeg’ve ſo, ſo ne vezh moje:
Jas pod nosh poloshim nje.
Nem’re ſvojih ſe snebiti,
Ménje nuznih tebi dá;
S’ ſvoj’mi ma zel hram redíti,
Sheſt otrók no dédeka.««

  1. Osnana: osnanil.