Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/93

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


»˛Samo piſmi ſo kak nizh
Tam, gdé néga[1] drugih prizh!«
Tak bogati k’ ſodbi pravi,
˛Svoje piſmi kashejozh,
Prizhe k’ ſebi klizhejozh,
Pred ſodníka nje poſtavi.

»Moje piſmi káshejo,
Prizhe ſaj ne lashejo,
Da hram lailno meni ſliſhi.
Da bi ovi prizhe mel,
Hram mu ne bi vseti htel;
Hram, ſodnik! na mé prepíſhi.«

Toti tiho vlezhejózh
Moſhnjo ’s shêpa, naſmejózh
Rezhe k’ njemi: »»O bogáti,
Ti ſe gerdo nóril ſi!
Prizh ma ovi vezh kak ti;
V moſhnji ſo ja pet ſto slati.««

»»Tote on sa prizho ma,
Da ſi nje sa mito dà[2]:
To nje maſh nasáj, no hodi!
Hram ſe s’ mitoj ne dobí,
˛Sodba to ne dopuſtí:
Vboshni! ti virt hrama bodi!««

˛Shtajarez! povéj mi sdaj,
Gdé bi ti htel biti raj’,
Dare[3] ti terpiſh krivizo?
V ˛Shtajari ſe míta dá,
V Turſkem míta ne valá,
Tam sabſtonj dobiſh pravízo.

  1. Néga: ne je, ní.
  2. Da ſi nje dà: da ſi nje dal.
  3. Dare: kader.