Ena mlada pzheliza Obletáva ograda, Sísa[1] ’s roshiz ſlajo. Ena mala gartner’za Pita : »Véſh ti, pzheliza! Da giſt rosne majo?« »»Vém, da vſaka roshiza Tudi giſt, kak ſlajo, ma; Jas le sisam ſlajo.«« »»Véſh pa tudi, gartner’za! Da tud’ ſhpanje[2], kam boſh ſhla, Gift no ſlajo majo?«« »»Gréh je gíft, o gartner’za! ˛Samo tugent ſlajo ma: Puſti gift, pij ſlajo!««
Té lev, en kral vſeh svér[4], zhé jagat it’. Jas ſam, ſi miſli, malo bom oprava[5], En drugi mi k’ pomozhi more bit’. On gré, no k’ ſrezhi oſla ſi vdinjava, Ker s’ mozhnim glaſom vſtraſhi vſako svír, Da tota k’ ſkritim mresham najde tir[6].
