Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/140

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Od virta vdinjan ſem
Poprék sa vſo vesitvo:
Pa v’ moſhnji le bo plitvo,
Zhi vſe tá dati zhém.
Pa vſaki terſ opléti,
Ne je kaj lehkega;
˛Shpiz prákol[1] mora meti:
Gdo mi sa to kaj dá?

˛She véter me jesí:
Sdaj kolje mi ſpodêre,
Sdaj pa le rante ſtêre;
Terſ krishom veſ leshí.
S’ teshavoj kolje ſtavim,
˛Si perſa pogubím;
Kaj ſterto je, popravim:
Sa to nizh ne dobím.

Sa toti trud ſhe mam
Redíti ludſko kravo;
Pa s’ zhém, da jas vſo travo
’S gorize prozh rasdam?
No gdo bi vſo pokaſhal
Pri ojſtrem múhizhi[2]?
Raspuſt’la bi ſe máſha
˛S’romaki vénzerli.

Ja, vſak ſe veſelí
V’ jeſénſkem zhaſi branja,
Pa mene naj vezh djanja
V jeſéni doletí.
Pojd’, vénzerl! pojd’! namozhi,
Namashi ſi peté!
No hitro v’ grabo ſkozhi,
Pernêſi ’s nje vodé.

  1. Prákol: alter, abgenüßter Weingartpflock.
  2. Múhizh: in den Weingärten einiger Gegenden häufig wachſende Grasart.