Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/112

Naſmehavajozh goſpod:
Pital je: »Povej! od kod
˛Si ſe ſem natêpa^[1]?«
»»Ne potép, ſirota ſem!««
Rekel ſi, »»jas ſlushit’ zhém;
Dajte likof ’s shêpa.««

Ti, kak hiſhni peſ najét,
˛Si sa ketno ne pripet,
Ne ſi ’s ſlushbe vujſha^[2]
Vſém pri hrami ſi ſhtiman,
Mazhka pa gledí na ſtran?
Tota ſe pohujſha.

Zhi ti gdo koſ méſa dá,
Vsdigne rep gor no gondrá,
Vſe zhé ſama shréti;
˛Shpizhi herbet no vſtrelí
V’ tebe, no obé ozhí:
S’ ſhkrempli zhé isdréti.

Mótit’ ſe od nje ne daſh,
Hitro vſe pejéſh, kaj maſh,
Gréſh na ſvojo delo.
Pride ’s ludſkih hiſh shivad,
Paſt’ ſe zhé na vaſhih trat:
Kóneſh, pa ne vbujeſh^[3]

Gréjo ’s domi kam goſpod,
Zhéſh ti njim poſódit’ pot,
Pléſhe vſaka noga.
Rezhejo: Ti boſh domá,
Zhujesh! jas ne nuzam pſa;
Tak jih Zhujesh boga.

1. ˛Sem ſe natêpa: ſem ſe natépil.
2. ˛Si vujſha: ſi vujſhel.
3. Vbujti: vbiti, erſchlagen.