Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/113

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Zhujesh, o ti lepi peſ!
Mej sa dobro s’ tem sa dneſ,
Kaj ſem ti sagóda[1]
Zhi je padnil hlod na té:
Vari ſe, ne vzhéni[2] me,
Vzhéni moj’ga hloda.

__________

61. Mojſtríje ali lévi shêp[3].

˛Shala sna biti, Gdé ludjé ſhalo saſtopijo. —

Pévzov duhi, kaj vaſ je:
Prid’te, no v’ me dêhnite,
Da ſe moj otali!
Sima njemi branit’ zhé
Péti, kaj vſa fara vé,
Enem’ moshi k’ hvali;

On pri misi tu ſedí,
Veſ sadréman naſ gledí,
No tobaka ſhnofa:
Prah tobazhji v’ gut sletí,
Káſhla, da ga konez ní,
Prah mu drashi gerlo.

  1. ˛Sem sagóda: ſim sagódil.
  2. Vzhéniti: vſhekniti, kneipen, zwicken.
  3. V’ fari ſv. Urbana, gde ſo Volkmer duhoven pomagavez bili, je bil mosh, kteri je ſkoro vſako délo sa ſilo opraviti saſtopil. Vſi ludjé ſo to vedili, ino ga sato radi okoli ſé imeli. Tudi Volkmer ſo ga enkrat na domlatke povabili, ino pri téj priloshnoſti sa ſhalo s’ toj péſmoj pozhaſtili.