En pojb, kak on je, tam ſtojí:
Filípek ſe mu naſmejí,
No toti nasaj njemi.
On vershe mu en kuſhez tá:
Pojb kuſhez njemu nasaj dá,
Kak da bi rekel: Vsemi!
Naj ſe oberne, kam ſe zhé,
Pojb v’ glashi tak ſtoríti vé;
S’ tém ma on dopadénje.
Pa kak pri mali dézhizi[1]
Veſélje dugo ne terpí,
Pri Fil’peki ſhe ménje.
On séha, vuſta vlezhe tá
Na krish, no rible nóſeka;
Pojb v’ ſhpégli vſe to dela.
Filípi ſe posnati b’lo,
Da s’ bratezom ſe ſvadil bo:
Ja bój ta[2] gviſhno mela.
S’ peſhízoj[3] tot’ ſe ovemi
Protí, no ovi totemi;
Sdaj ogenj je vushgani.
S’ zhemérnim lizom ſkozhi tá,
Poshêne róke v’ ovega;
She kerv mu tezhe ’s dlani.
Sdaj ſterti ſhpégel sasvoni:
Kak veter ozha perleti,
No vlezhe ſina k’ ſébi.
Glej! uni, ki ga ſhpotal ſi,
Je druga ne, kak to, kaj ti
˛Si njemu, ſtoril tebi.
Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/104
Stran je bila lektorirana
