tam nekaj svitlega. Pobere eno, in — o joj! kako ga je pretreslo: bil je lep, rumen, zlat, čist cekin, kakoršnega še nikoli ni imel, o kterem je samo po druzih vedel, da je na svetu. Mislil je za perva, da se mu le senjà. Mel si je torej oči, debeleje je gledal, stiskal cekin, potipal kravo, ki je vesela vzdigovala ušesa in gledala ga: tako se je prepričal, da vendar ne spí, da vidi res gole in zlate cekme na tleh. Jame je pobirati.
Mreta je bila namreč našla samih cekinov v jami — Bog vé, kako so bili tje prišli, — zakopala je v gnoj, da-si menda ni vedela v svoji brezumnosti, kako veljavo ima to med svetom; koze pa so je bile izrile čez noč iz gnoja in Butek si je zdaj glavo ubijal, od kod so prišli. Najpervo je mislil, da v njegovem hlevu denar cvete; pa mu je zopet na misel prišlo, da hočejo stare babe vedetí, da denar cvete samo na sveti večer. Zdaj je bilo pa s pomladi, to ni torej nič, rekel je, sam Bog mi jih je dal.
Tako mislé je tekel berž ženo klicat in sina in noro sestro Mreto; vsi so morali v hlev. Butela je odpirala oči in usta, in ni vedela, ali bi iz kože skočila od veselja, da je tako bogata, ali bi Boga hvalila. Sinek Štefe se je spenjal na perste in gledal svitle rečí, ki jih je oče imel v kučmi. Mreta pa se je jela vsemu temu smejati, ploskati z rokami, pripogibati se do kolen od smeha. In ko je hotela spregovoriti, zopet jej je ušel smeh, da se je vsa tresla.
»To sem jaz prinesla!« rekla je nora naposled, ko se že ni mogla več smejati.
»Kje si pa dobila?« prašata Butek in Butela ob enem.
»Še za tako vem, še!« odgovori Mreta.
Ali ni bilo kar tako spraviti iž nje, kedar bi bil kdo hotel.
»Tam, kjer se natič seka!« reče ona. Kje pa je tisti tam, tega ni htela povedati precej, le smejala
