Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/10

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


se je. Vendar vedela sta mož in žena, kako se pride Mreti do živega. Obetaje jej z lepo rečí, ki so jo najbolj veselile, izvlekla sta iž nje, da je denar v Kačji dolini.

Da tisti dan Kozma ni hotel gnati črede na pašo, in da so bili za tega voljo kmetje na-nj hudi, to se vé samo ob sebi. Al kaj je maral Butek zdaj za čredo in za sosede kmete, bogat je bil že zdaj, in Bog vé, kako še le bode; še zmenil se ni za jezo in hudobo in za žuganje, kako ga bodo odstavili, da ne bo več črednik. Sosedu je celó naravnost rekel: »Prijatel! prašaj me popred, prašaj, ali bom hotel še črednik ostati. Ne bo nič!« Da se vaščanje niso mogli načuditi, od kod je prišlo toliko prevzetnosti v Butka in njegovo ženo čez noč, tega nam menda ni treba praviti.

Namesto roga in biča zadene tisti dan Butek vrečo na ramo, pokliče ženo in noro Mreto in pred večerom so spet prišli vsi iz Kačje doline, in Butek je težko prinesel. On, žena in Mreta so vedeli kaj, sosedom je bilo pa vse skrivnost in čudo.

Teden pozneje se je v bližnjem tergu prodajala lastnija kerčmarjeva. Bila je to najlepša hiša v okolici, visoka, z opeko krita, djali so, daje cenjena več tisoč goldinarjev. Prejšnji njen gospodar, debeli kerčmar Svetin, je slabo gospodaril in zdaj je bilo prišlo tako daleč, da so mu jo očitno po dražbi prodajali. To je bila novica za bogatine.

Tudi župan iz Butkove vasi se je napravljal na očitno dražbo. Zapregel je konja, oblekel pražnjo obleko, nekoliko gotovine djal v žep in je ravno hotel po konju udariti, ko pride dozdanji črednik Kozma Butek k njemu in mu reče: »Hoj, županji oče! ali se smem z vami peljati, jaz pojdem tudi na dražbo.«

»Ho! ho! kaj boš ti Svetinovo domačijo kupo val?« — reče debeli oče župan in zaničljivo pogleda Butka v njegovi zamazani kamižoli, ki je bila na komolcih