Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/11

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


celó zakerpana. »Ali premoreš za tri poliče vina?«

»Imam!« odgovori Butek in od jeze, da ga župan tako zameta, vgrizne se v jezik.

»Le prisedi na voz. Kedar boš véliko domačijo kupil, bodeš pa plačal tri poliče.«

»Ne maram še štiri«, dostavi Butek moško, ko je voz zderdral po cesti. Župan ni vedel, ali je čredniku pameti zmanjkalo ali kaj, da se tako nosi in da gre celó bogatega in dragega selišča kupovat.

Kako je pa še le stermel in ves zbrani svet ž njim, ko je Butek pri dražbi -res precej od kraja jel obetati. Rudečenosi vinščeki, kupčevavci in drugi pričujoči, kterim se je na rejenem trebuhu poznalo, da dela ne poznajo po skušnji, da pa imajo petice v mošnji, vsi so ga debelo gledali, ko je primikal po dvajset goldinarjev in več.

»Pet tisoč goldinarjev in petdeset, kdo dá več!« vpil je klicar berič za uradnim gospodom.

»Še petdeset!« — rekel je Butek v svoji zakerpani ozki in kratki kamižoli.

To se je pa okroglemu možičku, ki je bil pred Butkom zadnji obljubil, vendar preveč zdelo. Pastir, in bo domačije kupoval! »I Kozma — tako je djal — kaj se vtičeš? Kje imaš pet tisoč? Se prosenega zerna ne. Spravi se, nagajal ne boš, v tej reči ni šal. Verzi kak denar na mizo.« Rekši pokaže sam mož velik velik bankovec.

»Ta mož ima pravico kupovati — reče gospod za stolom — ulogo je položil!« Vsi so se čudili temu. Še bolj pa, ko je Butek, da-si na videz zabit, kakor ne bi znal pet šteti, izvlekel iz svojega žepa pod pazho rejeno mošnjo in jo vergel na mizo z besedo: »Kaj bodo vaše cunje, to je denar!«

»Kje si jih dobil?« praša ustrašen bogati mož, drugi pa se spenjajo gledat stari denar v čistem zlatu.

»Kaj ti mar; tebi jih nisem ukradel, ki jih nisi