nikoli imel; tisto zaplato imaš, ki si jo na posodo dobil, to je na moje« — odgovorí Butek. Na zadnje se ni upal nihče pregnati ga, torej je ostala domačija Butku. Plačal je polovico precej, drugo, je obljubil na drugi dan.
To se vé, da so bile tega naglega bogastva precej štiri fare polne. Eni so djali, okradel ali oropal je koga, drugi pa so rekli, hudobcu se je zapisal, ta mu je prinesel.
Tudi gosposka je poprašala Kozma Butka, od kod ima toliko zlatnine. Butè je sicer od kraja hud bil, tudi gosposki se je branil povedati. »Če sem jih ukradel — tako je djal — gospoda, povejti mi komú, in povernem je; če sem jih na cesti našel, dokažite mi, in naj pride po nje, čegar so; če so pa na drugo pošteno pot prišli denarji meni v roko, kaj to vam mar, gospodje bradati! Jaz dam cesarju davek, kaj hočete še več!« Tako je rekel za pervega Butek. Ko so ga pa podrezali pod nos, pokazavši mu pisane zakone, sprevidil je tudi Butek, da je boljše tako, kakor nočejo in je vse povedal, kako je dobil. Še dan danešnji ga tožijo eni, da je nekoliko utajil in udal se za manj; toda mi tega ne vemo in nočemo Butka goljufije obdolževati; toliko vemo, da se ni moglo izvedeti, čegav je bil kedaj denar, da je nekoliko Butek moral dati gosposkam, veči del pa sam imel in vžival.
Svojo raztergano kočo je podaril nekemu osebenjaku, sam pa se je s svojo družino preselil v novo kupljeno veliko hišo v terg. Jel je kerčmariti, vino na debelo skupovati in zopet prodajati, ljudém poso- jevati na žito, ki bode še le zrastlo, vole po rejah dajati in kupčevati, kakor vsi bogatini po kmetih.
Predno je leto minilo, bil je ves drug mož. Nihče ne bi bil v njem spoznal nekdanjega črednika Kozma Butka. Ker mu ni bilo treba si v potu kruha služiti na solncu, in mu ni bilo treba piti božje čiste vode, bil se je na širokost znamenito obredil Kakor
