Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/13

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

je bil popred ponižen in pohleven, tako je bil zdaj prešeren in prevzeten. Zakaj pa ne bi bil, saj je bil bogat! Kakor je bil popred povsod zadnji, kakor se je najrajši ljudém skrival, tako je zdaj povsod on pervo zinil; kjer je bila družba veča, tam je bil najrajši, zakaj bil je bogat. Popred ni govoril nikoli sam o sebi, ni bil svojeglaven in termast, ampak je priterdil in pritegnil vsacemu sosedu, kakor je govoril in kakor je vedel, da bode drugim po všeči. Ali zdaj je bil bogat, torej je najrajši govoril o svojem bogastvu, kaj je že kupil, kaj še namerja kupiti, koliko ima denarja na ljudéh, in druge enake rečí. Neznano se mu je ustreglo, ako ga je kdo hvalil in blagral; nič ga pa ni tolikanj ujezilo, ko to, ako bi ga bil kdo spomnil, da je bil bore črednik, ki dostikrat ni imel veliko več gotovega v žepu, kakor za sol in za tobak.

Ravno tako se je spremenila tudi njegova žena. Zakaj bi se pa tudi ne bila, saj ni bila več črednikovka, ampak najbogatejša gospodinja daleč okoli. Lahko jej je bilo kupovati si raše, kakoršnih si je le poželela.

Edina Mreta je ostala poprejšnja stara Mreta — nora reva. Samó ona se ni prevzela, bila je prismojena kakor popred. Nič jej ni bilo treba kakor vsakdanjega kruha, in tega je imela.

Vse je bilo Kozmu Butku po godu, samo eno ne. Ni znal namreč ne brati ne pisati, kakor drugi kmetje ne. To ga je pa jezilo, da se ni mogel tudi v tej reči povzdigniti nad druge. Sosebno bi bil pa nekaj dal, ko bi bil še gospodo razumel, ki so v pričo njega pri vinu, namesto poštenega domačega, tuj jezik govorili, namreč nemški. Butek tudi ni vedel, da je tisti jezik najlepši in za nas najboljši, kakor smo ga govorili na pervo, ko smo govoriti začeli, in da moramo svoj domači jezik ljubiti in v čislih imeti bolj ko vse druge.

Vendar v starosti se ni hotel učiti ne brati ne