Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/8

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


je bil torej človek umerl, sam Bog vedi, koliko let je temu že. Vsaka ženska bi bila strahoma bežala od tacega kraja, tembolj ker je bilo na samem, globoko v dolini, daleč od ljudi, le krokarji so krokali, visoko nad njo. Ni se pa ustrašila nora Mreta. Kostém merličevim se je grozno nasmejala — ne vemo zakaj, — in je šla v jamo.

In kaj tukaj najde?

Na steni je viselo marsikaj; puška zarujavela in starega dela, ostanki enega meha, ki je pa bil že na pol segnjit; na tleh je bila vgnojena slama, kakor za posteljo, kotliček, sekira, in berskaje po tleh je Mreta marsikaj priberskala, čemur se je glasno nasmejala, potem pa v svoj pertiček djala. Kakor otroci, vergla je zdaj to, zdaj to proč in kaj druzega pobrala. Pa kaj se tam v kotu sveti? Mreta gre gledat, pobere, odkrije in — o joj — tukaj se sveti, bliščí, kakor solnce o poldne. Same okrogle reči, cel kupček! Berž verže vse iz perta in si tega nabere, vendar bilo je težko, htela je s pergiščem grabiti, pa bilo je kmalo zadosti. Popustivši sekiro, natič in vse v jami, plezala je zopet od skale na skalo kviško.

Prišedši domú je nesla svojo lepo svitlo reč v pertiču naravnost v hlev. Ko je prišla iz hleva, imela je perste umazane; zakopala je bila nekaj v gnoj.

Pri večerji praša črednik Kozma Butek svojo noro sestro: »Kako, Mreta, ali si prinesla natičev, kakor sem ti velel?«

»Nisem ne!« odgovori ona.

»Zakaj pa ne?« 

Mreta pa se je jela grozno smejati in smejati. Butek je bil vajen tacega odgovora. »Un teden bo polna luna, mislil je, ubogi revi se menda zató še bolj meša v glavi.« Zató je tudi ni dalje popraševal.

Ko je pa drugi dan šel na vse zgodaj v hlev, da bi kravo izpustil in kózi, in potem gnal zopet na pašo, zagledal je stremé na černem gnoju tù nekaj svitlega,