ž njim vred, prismojeni sestri Mreti pa je velel, naj gre v hosto natiča nasekat za fižol.
»Kje ga bom dobila?« praša prismojena Mreta.
»I kje!« — odgovorí Butek nevoljen. — »V
Kačjo dolino pojdi, če ne veš drugam.«
Mreta je vzela malo sekirico in je res štramala v hosto proti Kačji dolini.
Ta kraj je bil pust, globok in okrog s skalovjem obdan. Med skalami so rastli po vsej dolini leščevi germi, pa tudi kače so se grele med pečevjem. Kmetje so pripovedovali strahovite pravljice od zmajev in kač, tako debelih, kakor človek čez pas, in druzih grozovitosti, ki so bile morebiti v starodavnih časih v Kačji dolini. Zató so se bali ljudjé tega
kraja in nihče se ni upal med skalovjem v dolino. Kedar se je torej v tistem kraju komu htelo reči, naj gre kam, kamor ni mogoče, reklo se je: pojdi v Kačjo
dolino. Zató je tudi Butek tako rekel prismojeni sestri, ki je prašala, kje bode v hosti natiča dobila.
Mreta pa je imela njegovo besedo za resnico in je šla res tjekaj. Koder si ni nihče upal hoditi, bojé se kač in hudobe, šla je ženska na pol zmešane pameti. Od skale do skale se je spenjala, lezla od
germa do germa, iskaje ravnih prekel za natič. Zašla je tako zmerom bolj globoko v skalnato dolino. Ko se je spodej ogledovala okrog in vidila mogočne pečine okoli in okoli in nad seboj, zdelo se jej je zmerom bolj dobro pri sercu. Veselé se otroško svojega junaštva, pela je in lezla zmirom bolj na dno. Zdolej je bilo ravno. Po strani so deržale luknje pod skalovje na vse strani. Pred največo je bil zid
černikav. Da-si ravno je dež spiral že leta in leta skalo, poznalo se je vendar-le, da je opaljen. Nekdaj je tu torej nekdo kuril.
Ko Mreta stopi bliže, vidi pred luknjo v travi — kosti človeške, zložene še popolnoma, kakor je bil človek. Glava je ležala tam, herbtišče, rebra, vse kosti; nektere se niso vidile iz stare trave. Tukaj
