Stran:Slovenske vecernice 1865.djvu/6

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


od soseske vsako leto neke mernike žita in sočivja, tako da se je on vsako zimo brez skerbi preživil. Čeravno ni imel zmerom najboljše jedí na mizi, in v nedeljo ni bil opravljen tako kakor bogatini, niti ni imel gotovine v skrinji zaperte, vendar mu je bilo dobro; saj posebne skerbí ni imel nobene, samo da je po letu vaško živino varoval, da ni v škodo zahajala.

Pa človek dostikrat ne vé, da je srečen; tako tudi Kozma Butek ni vedel. Da-si tudi je bil vesel, da-si tudi je pel in v rog trobil na paši, tako da so vsi vaški otroci skakali od veselja, želel si je ven- dar-le včasi kaj več. Sto potov in namenov si je naredil v mislih, kaj in kakó bi se potlej nosil, ko bi denar imel. »Blagor tistim, ki imajo denar«, rekel je dostikrat sam pri sebi med svojo čredo, »jaz bi ga znal obračati in rabiti! Vse drugače bi gospodaril ko drugi!«

Kozma Butek je tako mislil, ker ni vedel, da blagó dela skerb, in skerb jemlje spanec iz oči in mir iz serca. Ko bi pa kdo iz tega, kar smo o Butku rekli, posnel, da je na kak poseben način želel in hrepenel po bogastvu, ta ne bi nas razumel. Hteli smo namreč samo reči, da je Butku včasi na paši taka misel prišla, ko je krave v kako zeleno dolino zagnal, sam pa, na dolgi rog naslonjen, gledal med goveda, kako so travo mulila. »Lej, Kozma, ko bi bilo vse to tvoje, to bi bilo vendar le lepo!« Vendar to mu je na misel prišlo, ker ravno ni imel česa misliti, ker je bil brez dela. Kakor so pa te misli naglo prišle, tako so se izgubile in črednik Butek še prav za prav sam ni vedel za nje.

Neko jutro — s pomladi je bilo — kosil je Butek s svojo družino, namreč z ženo in sinom, in pa s sestro Mreto, ki je bila, kakor so ljudjé djali, nekaj prismojena ali nora. Predno je čredo gnal na pašo, zaukazal je dela domá. Ženi je rekel, naj dela kaj okrog doma, sinek Štefe je moral kozi na pašo gnati