Ko je to rekel, nasmehljá se materi. To je bilo čudno smehljanje. Človek bi mislil, da se je v spanji postaral, ko najstarejši svetnik in da je postal moder ko najmodrejši cerkveni učenik, in vendar je bilo še vedno isto nedolžno, priprosto in igrajoče dete, ko poprej. Ko bi kdo pisal tudi debele bukve o tem, vendar bi ne mogel popisati modrosti in lepote, sladkosti in tolažbe, ki se je brala v tem smehljanji. Mati ga gotovo ne bo pozabila, dokler bo živela.
Ali se spomniš na kako poletno popoldne, ki je tako praznično, da se otroku še ne ljubi igrati, raji se vsede in sedí mirno in neka posebna zadovoljnost mu navdaja serce, sam ne vé zakaj. Vse je tiho, da človek skor misli, da sliši dihati naravo. O takem času cvetice posebno vonjajo, drevesa ne trepečejo z listjem in tice ne pojó, celó krave na polji so se vlegle v travo in dremaje prežvekujejo. Ura v turnu se trese, kedar bíje, ko bi se bala, glasno bíti in motiti praznično tišíno.
Ravno tako mirno je bilo, ko je Lojzek spal. Proti večeru se je pa ohladilo in narava se je prebudila. V drevesih je šumelo, ko bi se v daljnem morji pogovarjali valovi. Čreda na paši je vstala in se je pasla dalje. Tudi tiče so zopet jele peti in celó cvetice, ki poprej niso dišale, so zdaj prijetno vonjale. — Zdaj se tudi prebudí Lojzek — ali ne za dolgo. V nebesih so mu že večernice peli. Prišel je njegov večer, s kterim se je za-nj začelo večno jutro.
Zunaj pred hišo je solnce še toplo sijalo in tičje petje se je razlegalo v sobo. — Lojzek je mirno zaspal, ko bi se njegova duša bila raztopila v solzi angelja varha.
Otroci so božji in materni, pri nekterih se pa pozdeva, kakor bi bili samo božji. Taki otroci zgodaj umerjó in radi umerjó. Srečne so matere, ki imajo take otroke.
Predno je solnce zatonilo, zaspal je za večno
