Lojzek. V očéh se mu je zalesketalo, ko je svoj mirni pogled obernil na mater, kakor bi hotel reči: Vse je dobro. — Lojzek je zdaj Bogu v nebesih pel čast in slavo.
Tri sestre so zdaj stopile v sobo, da bi videle bratca. Stara dekla je sedela pri oknu, kakor bi šivala, ali kako bo reva šivala, ker je tako britko jokala, da ni vidila skoz očale! Uboga mati je zraven mertvega Lojzeka zakrila obraz v blazine, njeni lasjé so padali na detetovo lice in kedar koli se je mati premaknila, padla je Lojzekova glavica na materno, kakor bi bil oživel in bi hotel kušniti svojo mater. — In mala Minka! debele solze so jej kapale na lica. Pogledala je Lojzeka, potem je bežala proč in V deklino naročje je zakrila obraz. Človek bi ne mogel reči, ktera se je bolj ihtela, stara dekla ali mala Minka. Minka bi bila najrajša tudi umerla; Lojzekovo merzlo lice se je pa še vedno tiščalo maternih ust.
